Novice

literatura

Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol: ker ste si vedno želeli slišati zgodbo o Noetu, kot jo pove lesni črv z njegove barke

Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol: ker ste si vedno želeli slišati zgodbo o Noetu, kot jo pove lesni črv z njegove barke

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. junij 2015 ― Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol izdal že pred z brado ozaljšanimi šestindvajsetimi leti. A leta tej knjigi očitno dobro denejo in ostrina njegovih sestavkov je najbrž danes še nekoliko bolj opazna. Zgodovina sveta je, takole na prvi pogled, knjiga z jajci. Knjiga, ki si drzne pomisliti drugače; ki je zmožna pogledati alternative tega, kako se je zgodilo. Knjiga, ki sicer vzame v zakup zgodovinsko priznane dogodke, a jih osvetli na povsem drugačen način, z drugačnimi očmi, drugačnimi besedami in tudi drugačnimi slikami. Nekakšna antizgodovina, če s tem mislimo borbo proti ustaljenim, priučenim in sprejetim pogledom na reči, ki so se dogodile. A to je nekoliko preveč. Gre za podvrženost zgodbam moči, ki jih vsebujejo one same, na literarizirani ravni. Kaj želim reči? Ni štos v temu, kaj se je zgodilo, štos je v tem, kako se je zgodilo in kako je o tem mogoče povedati zgodbo. Zgodovine brez zgodb ni, zgodbe pa čisto brez težave režejo svoje povezave z historičnimi prepoznavnostmi. Zato, se zdi, je Barnes želel predvsem postaviti zgodovino v oklepaj, v tisto, kar povemo mimogrede, v vrinjenem stavku. A ne zgodovino kot nabir tega, kaj se je pripetilo, temveč kot nabir zgodb o tem, kako se je to pripetilo. V oklepaj tu pomeni natanko to, da pustiš možnost tudi drugemu pogledu, ki je lahko drugačen. V oklepaj tu pomeni natanko z železnega prestola vreči primat enemu pogledu, dodati, da je vedno nekje pogled lahko drugačen. vir slike: emka.si Najbolj zanimivo pa je predvsem to, da je vrinjeni stavek, oklepaji, mimobežnost, v resnici naslov tistega polpoglavja iz Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol. Ta pol tu je: Parenteza. Zakaj? Ker je to edini non-fiction del knjige. Knjiga, ki sama simbolizira vrinjeni stavek zgodovinskega samozavedanja človeštva, je v tem polpoglavju negirala samo sebe. Kolikor so bistvo ostalih zgodb literarizirani pogledi na zgodovino in potek človekovega razvoja, jim lahko rečemo fikcija. In natanko toliko jim l

ANDREJ TOMAŽIN, Stramorjevi koraki

KEVD'R, 26. junij 2015 ― Prvenec Andreja Tomažina je sprožil precej kritiških ocen v vsej publicistiki, ki pa tudi predvideva, da bo ostal viden in utemeljeno ostaja viden z nadaljnjimi obravnavami. Kaj dodati? V izhodišču gre ponovno izpostaviti domiselno jezikovno polnost in dovršenost besedil, zaradi katere bi si celo dovolili sklep, da so bili Stramorjevi koraki pisani kot prvenec, a… More ANDREJ TOMAŽIN, Stramorjevi koraki

Dare Gozdnikar: ***

Poiesis, 26. junij 2015 ― Saj ne, da bi nenehoma želel redosledje dogodkov, ki jih lahko vedno prepoznam.   Ali pa, da bi si želel prepoznavnost med tisoči enakimi na vsakem različnem koraku.   Niti, da bi mi koraki vnaprej govorili zgodbo popotnika.   Še manj, da bi pot ovinkarila okoli smisla.   Dovolj bi bilo, če ne bi tlačil trenutkov v minute in let v zgodovino.   In zadosti, če gledam kar naraje vidim ter slišim uslišano.   Nimam veliko želja, še manj nepotrebnih zahtev.   Predajanje nikoli ne zaspi na prazni blazini. In bližine so v sanjah večinoma osamljene.   Le skušajo se zasidrati na dnu oceana in sčasoma ustaviti na kratki plovbi.
Odlomek: Razpoložena za Pariz

Odlomek: Razpoložena za Pariz

Airbeletrina, 26. junij 2015 ― Paris, mon amour. Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto. Lahko si zaljubljen v mesto, kar je tako, kot bi ljubil na tisoče ljudi. Čutiš ga, kako diha, kako utripa njegova vratna žila, kako te ljubi, kako te zapelje, prvič, drugič, in potem te, ko v tvojih očeh opazi zaljubljenost, kot pravi homme fatale odvrže. Paris. Zame je Pariz moškega spola. Čeprav obožujem njegove ženske.
Ambivalence

Ambivalence

Radio Študent, 25. junij 2015 ― Pri Sladkih pogačicah bralca najprej zamori njihova naslovnica. Kljub tehnično solidnemu izdelku Zorana Pungerčarja vse te živopisane barve, ki sodijo v oblikovalsko paradigmo izdaj Prišlekov, bodejo v oči. Otroška motivika v resnici ni otroška, temveč otročja, prav v skladu z nekim redom infantilnosti, ki si je v zadnjih desetletjih apropriiral sfero otroškega kot subverzivnega, in jo pretvoril v red kao transgresivne otročjosti, brezbrižnosti in splošne nevednosti. Naj bi bilo kjut, ampak je samo trapasto. Potem je tu "besedilo na zavihku" Petra Semoliča, ki s takšnim zavihkom pripadajočo pojmovno arbitrarnostjo, z neko akrobatsko divjo mislijo dela reklamo, kakršnih je spremljevalec domačih izdaj že dolgo vajen. Skratka, mešanica prehitro nabranih pojmov, prepričevanje v to, da knjiga ni tisto, kar si vsega hudega vajeni bralci mislimo, ampak nekaj ravno nasprotnega in mitološko leporečenje. Obojega smo siti. Zdaj pa k pesmim. Znano je, da Škrjanec zna pesniti. Njegovi pesniški postopki so osredinjeni okoli asociacijskih verig, ki so zmožne na znotraj določene konotacije splesti serijo kontraintuitivnih podob, ki v bralčevi govorici premetavajo inertno utrjena mesta in redistribuirajo razmerja med semantičnimi drobci, obenem pa sploh ozaveščajo o njihovem obstoju. V takšnih trenutkih po prepričanju pisca te recenzije v prvi vrsti ne gre za to, o čemer pesem govori, ampak za to, kako govori. Močna pesem lahko subjektivira ne glede na to, ali lovi motive iz snežne pokrajine ali pa iz predvolilnega dogajanja. To ne pomeni, da je vseeno, ali Majakovski piše o revolucionarnih marših ali Frost o nočnem gozdovju, temveč le-to, da je vsebina, v katero je bralec poezije nagovorjen, ključno zaznamovana s specifiko pesniškega jezika, v katerem je napisana. A v zbirki se kaže tudi precej balasta in tu je pomembno, o čem govori. Škrjanec piše o dnevih, ki minevajo po inerciji, znotraj teh dni pa pesnik poskuša izcediti neko presežno diskurzivno vrednost oziroma

VISOKI BELI

Špehšpilja, 24. junij 2015 ― Včasih med preletavanjem programov le stežka verjamem, kakšne nebuloze nam prodajajo pod pretvezo dejstev. Najsi bodo to dežurni orgonski topničarji s cisternami kisa, ki v jutranjih magazinskih oddajah najdejo programski čas, da nam tvezijo, kako nas zlobni reptili zastrupljajo vsem na očeh z letalskimi prdci, ali pa ljudje s poklicno izobrazbo slovenskega javnega šolstva in doktoratom Googlovega iskalnika, ki jih zaradi slaboumne interpretacije dolžnosti o  uravnoteženosti poročanja vabijo v večerne informativne oddaje, kjer njihovim nesmislom namenjajo enako težo kot znanstveno potrjenim dejstvom raziskovalcev. Na obe teoriji zarote sem postal že imun (In to brez namenskega cepljenja. – »No, kaj smo rekli o naravni krepitvi imunskega sistema?«) in ju v medijih preslišim približno enako uspešno kot oglase psihološke svetovalnice za perutnino ter narodno-zabavne napeve nekdaj domačega trgovca v tujih rokah, ki skuša ohraniti slovensko identiteto s sklicevanjem na najmanjši skupni imenovalec, ki ga še dodatno niža, kot bi bil produkt na njegovih policah. Sta le še beli šum, ki mi ne žre živcev. In tako mirno živim do konca svojih d… Bam! Nič ne bo s srečnim koncem. Na slovenski sceni imamo novo zamolčano skrivnost. Za zdaj le v tiskanih medijih. A kolikor lahko sklepam po zgoraj omenjenih vzorcih, je le še vprašanje časa, kdaj bodo avtorico ali koga od njenih somišljenikov povabili v Polnočni klub, kjer nam bodo razkrili, da med nami živijo nezemljani. In to ne zgolj eni, marveč kar dvoji. Tako je, vrst nezemljanov je toliko, kot je bilo v nedeljo naših žog v nasprotnikovem golu. Tokrat brez angleške pomoči. Zdaj ste zastrigli z ušesi. Kdo je obelodanil to presenetljivo vest? So jih opazili v observatoriju na Golovcu? So jih zaznali na Institutu Jozefa Stefana? Je predsednik na Facebooku objavil selfie z medgalaktičnimi obiskovalci, ker se niso mogli upreti maloprej omenjeni holcarski reklami in se je izkazalo, da je Henček imel prav glede glasbenih preferenc ma

Pogovor z Anno Mattsson

Poiesis, 24. junij 2015 ― Živiš v Göteborgu. Kaj to pomeni zate kot pesnico in pisateljico? V mnogih državah morata književnik in književnica, če želita uspeti, tako rekoč obvezno živeti v centru: v Franciji v Parizu, v Angliji v Londonu, v Sloveniji v Ljubljani … Kako je pravzaprav organizirana švedska literarna scena? Göteborg je drugo največje mesto na Švedskem. Že tradicionalno gledano je to industrijsko, trgovsko in ladjarsko mesto. Dolgo časa so bili švedski pisatelji koncentrirani na Stockholm, ki je glavno in tudi največje švedsko mesto in kot takšno tudi kulturni in upravni center. Göteborg je pretežno delavsko mesto in morda mene kot tudi še mnoge druge  privlači prav zaradi tega. Danes imamo v Göteborgu živahno literarno življenje, pesniška in pisateljska scena sta dobro razviti, javna knjižnica pa stalno prireja različne dogodke s tega področja. Prav tako imamo fakulteto za kreativno pisanje. Razlog, zakaj živim v Göteborgu je sila preprost: življenje je tu cenejše kot v Stockholmu. In bolj zabavno. Kdaj in zakaj si začela s pisanjem? Kaj si pisala prej, prozo ali poezijo? Kateri avtorji so najbolj vplivali nate? Pisati sem začela pri desetih ali enajstih letih in to prozo. V bistvu se ne spomnim, zakaj sem začela pisati. Morda se je vse skupaj [...]
ZaPik: Stendhal in telebani plehkih čustev

ZaPik: Stendhal in telebani plehkih čustev

Airbeletrina, 24. junij 2015 ― Letošnje poletje je težje, kot bi smelo biti. Namesto da bi ob človeka pljuskali osvežujoči valovi modrega morja, ga namaka dež. Prejšnji teden vas je Nora Barnacle opomnila, da modro morje in sonce za srečo nista dovolj. Do tega spoznanja je prišla v Trstu, kjer je bila kljub mili klimi pogosto nesrečna. Ni bila edina. Trst je v obup spravljal tudi diplomata Beyla, ki ga večina pozna kot Stendhala. Ni sicer znano, nad koliko telebani je moral bdeti v mestu ob zalivu, vemo pa, da se je tam seznanil z našo sorto Slovanov, ki jih je imenoval ”ljubeznivi poldivjaki”.
še novic