Novice

literatura

Lažna mesta: da bo svetloba lahko prišla skozi

Lažna mesta: da bo svetloba lahko prišla skozi

Konteksti (Tomaž Bešter), 1. julij 2015 ― Nekaj je na tem Greenu, da po njegovih pisarijah sega vedno več ljudi. In, z izjemo slovenske publike, množično dero v kino, ko je na sporedu filmska adaptacija njegovega dela. Pa vendarle, čemu je tako? V bistvu deluje kot avtor, ki je spoznal, da bo najbolj bran, če bo pisal o problemih, s katerimi se soočajo najstniki in če bo to počel na način, da bodo v šolah prepoznali potencial, ki ga ima branje njegovih knjig v okvirih bralne pismenosti, mu bo to zares uspelo. In mu na nek način tudi je. Zato svoje formule v resnici niti ne spreminja. Tisti, ki pričakujejo vedno nove presežke, tako v stilu kot v vsebini, že jedikujejo in govorijo o kaki izpetosti, dolgočasnosti, neizvirnosti. Pa naj jedikujejo, jaz ne bom. John Green piše fine knjige, v naših prevodih zvenijo izredno dobro. V svojih delih uspe bralca večino časa pomešati med ameriške najstnike in njihov življenjski slog, s katerim se lahko poenoti tudi veliko ostalih, in nato v ta svet vrže kako bombo in tega istega bralca prepusti vožnji na drevaku po brzicah čustev, razumskega izenačevanja in rešitev, ki so vedno znova v njem. Mlajši bralci, sklepam, v njem najdejo zaveznika, ki bi jih utegnil štekati, starejši pa so fascinirani nad izbornostjo in artikuliranostjo tega, kar je v njih že nekaj časa spalo v njih. A poanta je ravno ta, da uspešno nagovarja vse. Vedno bolj uspešno. Čeprav je spet govora o skrivnostnem dekletu in pretiranem čustvovanju ter nikoli zaključenih bojev med v redu in ne v redu. vir slike: mladinska.com Lažna mesta, Paper towns, je tretji roman, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili na police. Po Krive so zvezde (zadnjem izdanem Greenovem romanu) in Kdo si, Aljaska?, avtorjevem prvencu iz leta 2005, ki je pri nas izšla lani. V Greenovi bibliografiji se Lažna mesta, z izdajo v 2008, uvrščajo skoraj na sredo med Aljasko in Zvezdami. Če si dovolim kak hip ostati tu, lahko zapišem, da se slogovno in vsebinsko Lažna mesta mnogo bolj nagibajo k Kdo si, Aljaska. Krive so zvezde so pač pre

ŠE MANJŠA BRITANIJA

Špehšpilja, 1. julij 2015 ― Odjemalci popkulturnih vsebin imamo večinoma precej neomajno mnenje o tem, kaj pričakujemo od ljudi, ki nas kratkočasijo. Veliko in še več istega. Ko nas bend navduši z nekim glasbenim slogom, bohnedaj, da bi si kampeljci privoščili odklonske izlete v druge podzvrsti ali, marijaobvarji, doživeli celo žanrsko transformacijo. Takisto je z igralci. Michael Keaton se je v osemdesetih večinoma svaljkal po komedijah, večinski konsenz je bil, da bo Burtonov Batman pogorel. Matthew McConaughey je bil čeden obrazek v romantičnih osladnicah. Nihilistični presušeenc v Pravem detektivu? Propadajoči HIV pozitivni mačo v Klubu zdravja Dallas? Kdo pri zdravi pameti bi mu namenil taki vlogi? Podobno je z Mattom Lucasom, ki smo ga vajeni iz robatih in kvantaških komedij, kakršna je Mala Britanija. S svojim novim projektom Pompidou, ki je nastal v BBC-jevi produkciji in se že znašel na Netflixu, je s prejšnjim delom bolj  v navzkrižju kot Pierluigi Collina, s katerim si delita brezdlakavo alopecijo, ki bi sredi tekme začel spotikati nogometaše in jim s kopačkami nudil brezplačno tajsko masažo. Pompidou je namreč namenjen vsedružinski zabavi za širši starostni razpon kot monopoli. V njem ni moških, našemljenih v gole dvestokilske starke. Zgolj obubožani aristoktrat, ki si želi nekdanjega blišča, njegov butler in afganistanska hrtica v dotrajani prikolici. Brez lažnih invalidov, ki izkoriščajo manj brihtne prijatelje. Brez žlobudrajočih odklonskih najstnic. In brez razumljivih besed. Lucasov najnovejši televizijski projekt je namreč poklon legendam neme komedije in Atkinsonovemu gospodu Beanu. A ne gre za nemo komedijo per se. Liki govorijo veliko, a v svojem nerazumljivem džibrišu, v katerega občasno prileti kakšen nikalni »no, no, no« ali žugajoči »naughty, naughty«, kar Lucasu ponuja obilico priložnosti, da se izkaže s svojim gumijastim ksihtom in nezmotljivim komičnim tajmingom. Vse skupaj spominja na igrano različico legendarnega plastelinastega Pinguja, za katerega je Lucas de

Slobodanka Živković: Prva

Poiesis, 1. julij 2015 ― Spomnim se, nejasno, kot se človek spomni nočne more, da me je misel, da lahko živim in umrem brez možnosti, da bi ohranila svoj svet, navdajala z grozo, bila je noč z redko posejanimi zvezdami, nekaj je spodbudilo besedo, trenutek zatem je videnje pobegnilo v nebo, se izgubilo v modrikasti meglici, vse je bilo mirno kot polarna svetloba, nisem vedela v katero smer naj krenem, moja usoda je bila odvisna od te svetlobe, edine, ki je sijala v mračnem vesolju, edine, zvesto prisotne v mraku moje duše, misel o pomoti – ja! občasno se oglasi, vendar za zdaj nimam druge razlage za svojo prvo pesem.   Prevedla Katja Kuštrin
Nespregledano: Junij

Nespregledano: Junij

Airbeletrina, 1. julij 2015 ― Če se pravkar odpravljate na dopust in iščete primerno čtivo, vam morda lahko pomaga junijsko Nespregledano. Včasih preprosto ni časa za debele fantazijske pustolovščine ali koncentracije za primerjanje alibijev vseh po vrsti sumljivih literarnih likov. In takrat morda prav pride kak daljši ali krajši članek. V juniju smo – tudi z mislijo na vas – brali o bogatašinjah, ki sredi 21. stoletja živijo kot v viktorijanski Angliji; o tem, kako je samo vprašanje časa in sloga, ali se bo uresničil apokaliptični scenarij iz Terminatorjev ali Matrice; o poeziji na tetrapaku mleka; o (ne)varnosti porničev in o literarnih junakih, ki vstajajo iz groba – še prav posebej pa tokrat opozarjamo na imeniten pogovor o žanru, ki se je odvijal med mojstroma Neilom Gaimanom in Kazuem Ishiguro!
Konceptualna razprava – Poezija & Turizem (30. junij, 2015)

Konceptualna razprava – Poezija & Turizem (30. junij, 2015)

Trubarjeva hiša literature, 1. julij 2015 ― Poezija & Turizem. ... Dve skrajni točki prostora, katerega koordinate zarisuje ekonomska logika, ali pa, če hočete na drugi strani, logika pesniškega ustvarjanja. Kaj pa, če je ta razdalja med poezijo in turizmom le navidezna? O teh in drugih navideznostih so se, na otvoritvenem večeru Festivala Pranger, pogovarjali: Polonca Blažič, Glorjana Veber, Janja Spevan in Goran Potočnik Černe.      VIDEOPOSNETEK {fshare id=1641}
ZaPik: Milena Mohorič in lepe obleke

ZaPik: Milena Mohorič in lepe obleke

Airbeletrina, 30. junij 2015 ― Če ob lepih oblekah zavijete z očmi, češ, to je stvar plehkih, slaboumnih, šibkih in neznačajnih ljudi, je skrajni čas, da se zamislite nad sabo. Milena Mohorič, ženska z eno najbolj impresivnih (in najbolj tragičnih) življenjskih zgodb, naj bo dokaz, kako zelo se motite.
še novic