Radio Študent, 2. julij 2015 ― Bibičevo mapiranje slovenskega kulturnega prostora ni novo. V sedaj že več kot desetletje stari knjigi Hrup z Metelkove je avtor obravnaval prostorsko devastacijo neodvisnih kulturnih praks in strukturno ravnanje oblastnikov s svojim mačehovskim odnosom do »drugačnega« tipa kulturnega delovanja, ki se odvija zunaj njihovih institucij. V lansko leto izdani knjigi, Harmonika za butalce, pa je k izbrani tematiki pristopil drugače in si je za osrednjo nit svojega pisanja namesto določenega toposa, s katerim v tekst že na prvi pogled vnaša širšo problematiko, vzel objekt, ožje instrument in natančneje harmoniko. Šele iz nje je nato povlekel silnice proti zunanjim dejavnikom. Začetne strani Harmonike za butalce so namenjene kratki zgodovini samega instrumenta, ki je bil na začetku svojega obstoja - ob koncu osemnajstega stoletja - tesno povezan s skorajda alkimistično željo po popolni reprodukciji človeškega glasu. Temu poleg ustavljanja ob nezahodnih etnomuzikoloških zgodovinah ter denimo ameriških in avstrijskih uporabah harmonike v popularnih glasbah zelo hitro sledijo skoki k temam, pomembnim za naš glasbeno-kulturni prostor: k butalcem, panku, Radiu Študent, rocku v opoziciji, world glasbi in nenazadnje predvsem k Bibičevemu ansamblu Begnagrad. Bend je v sredini sedemdesetih s svojo glasbo predstavljal nerazložljiv tujek za slovensko glasbeno krajino. Zaradi dekontekstualiziranega zvena harmonike same ni mogel biti del tedanjega rockovskega izraza, zaradi glasbenega idioma, ki je poleg rockovskih melodik vpletal še jazz, barok in ostale glasbene žanre, pa ga tudi narodno-zabavna glasbena srenja ni mogla sprejeti medse.  V drugem delu predvsem iz osebne memorije stkana rdeča nit pripovedi, ki je predstavljena s kopico citatov ostalih sodelavcev in opazovalcev, s katerimi Bibič vsaj na prvi pogled pretendira na objektivnost akademskega diskurza, se v knjigi Harmonika za butalce posveča dejanju samomitologizacije. Ta je bolj kot trkanje po prsih predvsem r