Knjige pomagajo ..., 9. avgust 2015 ― David Brooks: Pogovor. Ljubljana: Sanje, 2014.  Piše: Urška Orešnik   Poletni dnevi bežijo in na računalniških tipkovnicah se nabira prah. Pravi raj za strastne bralce: sonce, senca, hladna pijača, rahel vetrič ... Pa vendar je že skrajni čas za nov zapis - kratek, nenaporen. Za poletni premislek o kupih prebranih knjig. Ali vsaj o eni, posebni. Ker smo v toplejšem delu leta ponavadi tudi bolj vagabundskega razpoloženja, se velikokrat znajdemo npr. v kupeju vlaka, v skupni sobi hostla, na plaži, v prijetnem lokalu ... v klepetu z neznanci ali novimi bežnimi znanci. In ker so poletne temperature v kombinaciji npr. s hladnim pivom ali kozarcem dobrega vina prava priložnost za pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem, se hitro zgodi, da popolnim neznancem zaupamo svoje najintimnejše zgodbe.  Idealna situacija, da pometemo prah najbolj skritih kotičkov svojega spomina, izgovorimo tiste nikoli izgovorjene misli, pomisleke, skrivnosti ... In jih zaupamo nekomu, ki bo odšel v svet z naročjem skrivnosti ter jih najbrž postopoma izgubil, jih pozabil. Kako lepa, odrešujoča misel. Literatura in film rada tematizirata taka naključna srečanja neznancev in njihove pogovore, spomnimo se filma Pred zoro (Before sunrise, 1995), ko se Ethan Hawke in Julie Delpy naključno srečata na vlaku in nato preživita noč na Dunaju ... Hodita in se pogovarjata, spogledujeta ... Slično zgodbo najdemo v kratkem romanu Davida Brooksa z naslovom Pogovor. Naključno srečanje Neznanca in Neznanke v restavraciji v Trstu preraste o zanimiv pogovor - ki se vrti predvsem o ljubezni, razmerjih, zaupanju ...  "Ljubezen, nežnost /.../ sta najnevarnejši sposobnosti, ki ju imamo, si včasih mislim. Temni kraji, ki jih odpreta in razkrijeta, zalivi, kakor da se ljubezen - celo tipajoči začetki, majhne oblike, vsa ta nepomembnost - nasloni na izumrtje, je samo njegov začetek, kakor da si želimo lastne pogube, mislimo pa, da si želimo drug drugega." (s. 107) G

Poiesis, 7. avgust 2015 ― Zapiram ušesa in prste potisnem čisto navzven Potem sem v celoti tiho kot šklopotanje dežja na junijsko okno Tipam za tresljaji in mirno pretakanje sokov v želodcu me spomni da je treba vstati Iti in se skobacati na visok stol ki so mi ga ponudili Tudi če nočem me besede porinejo na prvo deščico in potem drugo Kot bi želela skočiti z višine in se nato raztreščiti v čudovit ognjemet krvi in kosti Videli bodo da krvi sploh nimam Videli bodo pajčevino in odmeve ki bodo končno osvobojeni pobegnili iz hrbtenice Rahlo se bodo nasmehnili in sežgali prah da bo odpotoval v vesolje In nič ne pomaga če rečem da nočem če rečem da bi samo sedela Zaprla ušesa in prste potegnila v roke