Novice

literatura

Brez spomina na dolg roman

Brez spomina na dolg roman

Radio Študent, 11. avgust 2015 ― Dolgi romani imajo res veliko povedati ali pa dolgo govorijo, kar imajo povedati. Murakamijev spada k slednjim. Ne zamudi počutja, piša vetra, za odtenek hladnejšega potu, kot je bil včeraj, pa tudi ne stajlinga, obroka ali okusa kave. In če naj na kratko opišem, o čem govori roman Kronika ptiča navijalca, moram reči, da prav in zgolj o tem: kako stvari so. In stvari, ki v romanu dobijo svoj “kako”, glede na božjasten obseg strani pravzaprav niti ni veliko. Protagonist bi bil lahko paradigma popolnoma normalnega človeka, torej moškega, ki niti z eno samo posebnostjo ne kazi grafa svojih kvalitet in pomanjkljivosti. Izginil je njegov maček in žena tudi. Ko poteče za okoli decimeter debeline knjige drugih dogodkov, se maček pojavi pred vrati, žena pa niti ne, ampak smo nekako pomirjeni, ker vemo, da ona v resnici ne bi odšla, ampak jo je v to z nekakšnimi psevdomahinacijami prisilil njen brat, ki je zelo zloben. V omenjenem decimetru je protagonist občasno zelo osamljen, v vmesnih obdobjih pa ga zaposlujejo bizarne, predvsem ženske figure, ki prihajajo in odhajajo iz njegovega življenja in za sabo puščajo večjo ali manjšo zmedo. Protagonist se poglablja vase, razmišlja o svojem odnosu z ženo in si jo prizadeva najti. Bolj ko se odpira njegov notranji svet, bolj marionetno se zdi njegovo pojavno življenje. Postopoma spoznavamo ženo, njune navade in način življenja, način, kako sta producirala težave in kako sta se spopadala z njimi. Takšne podrobnosti so postale ključi za odkrivanje skrivnosti, zakaj je žena odšla in kje naj jo išče. Jasno se v pripovedi o njunem zakonu pojavi nekaj temačnih epizod, zamolčanih občutkov in zamer, ki so ostale nerazrešene. Spoznanje, kje in kdaj se je že pletel ženin odhod, je boleče in obenem zdravilno. Pripoved pa začne nenadejano tavati. Ob priliki izročitve posmrtne zapuščine naš normalnež dobi obisk, starega možakarja, ki začne pripovedovati o starih vojnih dogodkih - gre za okupatorsko vojno v Mandžuriji. Pripoved j
Prilika o jugoslovanskem samoupravljanju

Prilika o jugoslovanskem samoupravljanju

Airbeletrina, 11. avgust 2015 ― Gal Kirn v svoji knjigi Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji (Sophia, 2014) jemlje socialistično samoupravljanje zares. Vsaj tako kot njegovi maoistični predhodniki iz prve polovice osemdesetih let, preden so – ne vsi – zajahali bika nekega drugega sistema. Ne, čas povojne Jugoslavije zanj ni akademska znamenitost, še manj pot v Severno Korejo, kamor te marsikdo rad napoti, če o nekdanjem sistemu ne govoriš samo kot o krvavem totalitarizmu, ampak je mobilizacija preteklih revolucionarnih virov »na način, da nam danes lahko povejo kaj novega ali benjaminovsko zberejo na kup šrapnele in fragmente preteklih uporov potlačenih«.

Večerja: kako bi pa vi ravnali?

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. avgust 2015 ― Ker poletje navkljub mnogimi indicami ni čas, ko bi bile dovoljene le varne sanje in opazovanje gorja zgolj od daleč, je skrajni čas, da v roke vzamemo udi nekoliko druugačno čivo. Saj v nobenem primeru ni nujno, da ne bomo uživali ob branju, nikakor. Je pa povsem mogoče, da nam bo malo nerodno, sploh, če smo vajeni, da v branju nujno posvojimo kakega od protagonistov, ki se nam v svoji čudaški, a vsekakor tudi vsakdanji ničevosti smejijo med vrsticami našega čtiva. Nekaj malo čudaškega in zlobnega je tudi v Večerji, romanu Hermana Kocha, nizozemskega pisatelja, ki je na naše police prispel pred kratkim. Izvrstno čtivo. A tudi izvrstno čtivo je lahko neprijetno. Ne v bralnem smislu, da se ne bomo narobe razumeli, temveč predvsem v moralnem oziru, vpogledu v svet, ki je po eni strani lahko nam povsem tuj, se nas ne dotika, nočemo z njim nobenega opravka; po drugi pa se takšna prenarejanja lahko izničijo povsem hipno. Nekaj popolnoma našega je na Večerji. Nekaj hamletovskega, gnilega do obisti. Pa če nam je to všeč ali ne. In ta dvojnost bo, če se vrnem nazaj, toliko bolj pekla s trenutkom, ko se boste zavedali, da ste v knjigi uživali. vir slike: sanje.si Večerja je izšla leta 2009 in je šesti Kochov roman. Gre za nekakšno miniaturko, sestavljeno iz dialogov med štirimi, petimi osebami, velik del branja pa je vpogled v razmišljanja, ki jih ima naš vodič skozi roman, Paul. Poleg njega so tu njegova žena Claire, njegov starejši brat Serge in njegova žena Babette. To je glavna četverica, okoli katere je zbrano skoraj vse dogajanje. Za pravi zaplet, vrelišče celotnega dramskega zapleta pa poskrbita njihova sinova, Rick in Michel, posredno tudi Sergeov posvojenec Beau.Paul je učitelj zgodovine, ki skozi ves čas zgodbe deluje kot obsedenec s kontrolo, ki pa vendarle vsaj na nek oddaljen način, vsaj tako se zdi, skuša ločiti med dobrim in zlim. Vsaj toliko, kolikor je v vprašanju njegova družina, njegova Claire in njun sin Michel, za katerega rad poudari, da je zadovoljen
Telo barve dima

Telo barve dima

Airbeletrina, 10. avgust 2015 ― Noč bo pregnal z brco. Spodil zadnje more. Zunaj je neki osamljenec pljuval med škripajočimi koraki; kot da se mu mudi, da bo prvi naletel na zoro. Vrane so trgale preostanek tišine s hrapavimi kljuni. Stal je pri oknu in pritiskal čelo na žično mrežo. Nekdo je zakuril ogenj v pozdrav in za pripravo prvega čaja tistega dne. Vonj gnoja je vel od kadečih se njiv kot neumita roka. Zrak je bil hladen, za sled vlažen. Slišal je, kako Naukaram odpira vrata in odlaga pladenj. Natipal je čajnik, nalil črni čaj v skodelico in nakapljal vanj malo mleka. Ko je približal skodelico ustom, je opazil, kako se je zora priplazila v sobo. Kot da jo je sram, da je noč prebila nekje drugje. Užival je v toploti skodelice v roki, nato je začutil, kako mu pritiska prsi na hrbet. Na ta način ga je pozdravljala. Boš požirek čaja, jo je vprašal. Čeprav je vedel, da bo odklonila. Posteljo je lahko delil z njo, ne pa čajne skodelice. Nikoli ni jedla skupaj z njim.
še novic