Konteksti (Tomaž Bešter), 28. avgust 2015 ― Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala v pozornost, da si sploh začel gledati. Tako, kot se zdijo vse nepomembne zgodbe vsakdanjih mimobežnosti, ki pa so takšne le toliko časa, dokler dobro ne razmislil in ugotoviš, da je takšno življenje samo. To so prve misli, ki so se mi utrnile ob branju Tihe hiše. In še vedno so tu. vir slike: sanje.si Pamukov (drugi) roman je nastajal med leti 1980 in 1983, to sta letnici, ki jih je avtor zapisal prav na koncu knjige. Do tja bralca slovenskega prevoda pelje skoraj natanko tristo strani izvrstne pripovedne moči avtorja, ki je kasneje zasluženo postal dobitnik Nobelove nagrade za književnost. Njegove besede drsijo v bralcev glavo povsem mirno, brez nepotrebnega pompa; niti takrat, ko bi zgodba kaj takšnega narekovala s skorajšnjo nujnostjo.Pravzaprav je imel avtor kar prav, da je roman naslovil s Tiho hišo. Ne da bi se že sedaj spuščal v to, ali gre za tiho, je vsekakor središče romana prav hiša. In v tej hiši živita babica Fatma in Recep, ki je nekako v vlogi njenega skrbnika. In to s

Poiesis, 27. avgust 2015 ― Dež curlja, nemi film: kaplje polzijo po šipi, monotono bobnanje – v temnem, starem kinu, izparine potu, tuja monoritmična glasba s klavirja – ljubezen je tu črnobela, na spuščenih trepalnicah solze in okoren, oklevajoč dotik, na platnu je zrnata noč – pršec, viden skozi žaromete, je kot pokrajina za oknom, ki drsi proč, temna in molčeča, prah se vrtinči v pramenih luči, zadnji sedež je trda lesena klop, to je zibajoča nikogaršnja zemlja, neke vrste valček je igral, kolesa se vrtijo, dež tolče ob vetrobransko steklo in polzi po njem, to, kako te stisne in se zadre vate – to je vse, kar ostane, nikogaršnje, od vsakogar, tukaj, to je to: bleščeč izbruh, to je ta trenutek, zlivanje zunaj in notri, vroče in sladko in močno, in ta, ki ga drugi pozna, je odtujen od sebe – in vendar nema kri bobni še naprej, vesolje se vrti v strasti, ja, ja.   V sodelovanju z avtorico iz angleščine prevedel Peter Semolič

Špehšpilja, 26. avgust 2015 ― NWA spadajo med tiste srečne bende, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, da so z ujetjem duha časa redefinirali žanr, v katerem delujejo. Če je pred njimi vse glavno rapersko ustvarjanje gravitiralo na vzhodno obalo ZDA s središčem v petih newyorških četrtih, so oni pritegnili pozornost na zahod, ki se je kljub soncu in vročini izkazal za mračnejšega od hladnega New Yorka. Jezni mladci iz losangeleškega Comptona so v mikrofone zmetali gnev nad življenjem v revnih četrtih, kjer se je dilanje droge zdelo edini izhod v boljše življenje in kjer te je zaradi trenj med tolpama Cripsov in Bloodsov lahko glave stala že napačna barva modnega dodatka. Zato ni nič čudnega, da je en najmočnejših prizorov v filmu Straight Outta Compton sprehod dveh članov nasprotnih tolp, ki v kaosu neredov po oprostitvi policistov, ki so pretepli Rodneyja Kinga, mirno koračita proti policijskemu kordonu s skupaj zavozlanima rdečo in modro ruto. Filmsko biografijo samooklicane najnevarnejše glasbene skupine vseh časov sicer stalno prežema to trenje, od uvodnega prizora z Ice Cubom, kjer na šolski avtobus vkorakata razhudena silaka, do potencialnih obračunov na založbi Death Row, kjer v rdečo odeti Suge Knight težko pogoltne sodelovanje z modrim Snoopom. Film bi na grobo lahko razdelili na tri dejanja: formacija skupine, megauspeh in razkroj, ki mu sledi spravno dejanje glavnih treh akterjev, Eazy-E-ja, Ice Cuba in Dr. Dreja. Da so prav oni središče celotne zgodbe, ni zgolj posledica dejstva, da so edini trije člani širše zasedbe, ki so bili deležni širše prepoznavnosti in uspešnih solističnih karier, marveč tudi to, da so med producenti Dr. Dre, Ice Cube in Eazy-E-jeva vdova Tomica Woods-Wright. Drugi člani so potisnjeni na stranski tir in se pojavljajo bolj kot podkrepitev glavni trojki kot samostojne in razdelane osebnosti, ali pa jih v primeru Arabian Princea sploh ni v filmu. So pa zato glavne osebe – vsaj v prvih dveh tretjinah filma – prikazane presenetljivo neolepšano. Film se iz