Radio Študent, 31. avgust 2015 ― Kenzabura Ōeja, japonskega nobelovca, je 2. svetovna vojna ujela pri komaj šestih letih in se zaradi tega močno zakoreninila v njegovo pisanje. Ker izhaja iz ruralnega okolja, doživljanja vojne, družinske tradicije pripovedovanja zgodb ter lastnega mladostniškega prebiranja zahodne literature, med drugim Twainovega Huckleberryja Finna, se ne gre čuditi, da je njegov prvenec edina pravšnja izbira za »moljevo« vpeljavo v njegov opus. Potrgajte poganjke, postrelite otroke je prav v vojno usmerjen roman, ki izraža globoko razočaranje nad vojnimi realijami odraslih ter izrazito obsodbo njihove krutosti. Zgodba romana je sila preprosta: skupina nekakšnih otroških »delinkventov«, pravzaprav pa pogosto le zaradi vojne od staršev zapuščenih otrok, se s svojim »vzgojiteljem« umakne iz vojnega Tokia na podeželje, tam pa jih, odvečne in nezaželene, nastanijo v odročni, od dežja premočeni gorski vasi. Ko se med vaščane naseli slutnja pred nekakšno epidemijo, vas zapustijo, »nikogaršnje« otroke pa tam pustijo ter jih v strahu pred širjenjem bolezni s prepreko na mostu, ki vodi do vasi, vanjo zaprejo. Zadeva vsebinsko močno spominja na Goldingovega Gospodarja muh, a Ōe živalske zblaznelosti ob tvorbi izolirane skupnosti ne prisodi otrokom, temveč odraslim, ki so jih zapustili. V omenjenem romanu je spreobračanje družbenih konstruktov pri vlogah odraslega in otroka drugačno. Odrasli bežijo, so neracionalno, bestialno nasilni ter zblazneli v maniri kolektivne norosti vojne, otroci pa ob zapustitvi tvorijo skupnost v sožitju in solidarnosti, ki sta nujni, da preživijo. Naracija je postavljena v za japonski roman sredine dvajsetega stoletja značilno prvoosebno pripoved, ki se izmenjuje med prvo osebo množine ter ednine, perspektiva pa tako preskakuje iz kolektivnega v individualno. Večina dečkov iz skupine je neimenovanih, izpostavljenih je le nekaj karakterjev, denimo pripovedovalec, njegov mlajši bratec ter morda še dva druga. Skoki iz kolektivne perspektive venomer iz