“Čudne reči so včasih v knjigah”

KEVD'R, 29. september 2015 ― Iz ust mornarja izhaja naslovna modrost, ki nedvomno povzame čud, ki nas tako množično vleče k pisani besedi. Na zdelanih in obrabljenih straneh se skrivajo skrivnosti in modrosti, ki bi bile brez knjižnega medija za vedno izgubljene in pozabljene. Kot večina pisateljev se tudi angleški avtor Herbert George Wells zaveda pomembne vloge, ki jo beseda… More “Čudne reči so včasih v knjigah”

Jaka Železnikar: Kaj je, kaj ni, e-poezija?

Poiesis, 29. september 2015 ― E-poezija je poezija, ki uporablja zmožnosti omreženega računalnika (tudi, če ta izgleda kot telefon). Kar pa še ne pomeni, da je vsa poezija, ki jo lahko preberemo preko računalnika tudi e-poezija. Večina pravzaprav ni. Predpona “E-”, kot okrajšava za elektronsko/računalniško, pred poljubno besedo še vedno označuje nekaj, kar smo poznali pred računalnikom in internetom ter sedaj obstaja prenešeno v digitalni svet računalništva. Razlika med pošto in e-pošto je samoumevna. Nekoliko se zatakne, ko pridemo do kompleksnejših konceptov, kot je poezija. Razvoj informacijske tehnologije in s tem povezane komunikacije je posegel v dobesedno vse aktivnosti človeka – tudi na področje poezije. Pojavile so se spletne strani, iskalniki, blogi in družbena omrežja. Bralniki in e-knjige. Širok nabor novih nosilcev tudi pesniškega izraza in z njimi širok nabor, bolj ali manj posrednih, interakcij med avtorjem in bralcem (seveda sta ob tem mišljena, kljub slovničnemu moškemu spolu, oba biološka spola). Ob tem je predpona “E-” postala priročen, čeprav nenatančen označevalec vseh digitalnih nosilcev poezije. Poezija v elektronskem mediju in elektronska, e-poezija Za razliko od ostalih, tudi elektronskih medijev kot so npr. TV, radio ali video, računalnik temelji v algoritmičnosti. Vse, kar vidimo na zaslonu (ali drugih izhodnih enotah) je posledica programskega procesa. Svet informacijske [...]
Hruškadóttir: vrženost v življenje

Hruškadóttir: vrženost v življenje

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. september 2015 ― Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi nam stal na poti. Obračamo se levo, desno, oziramo se nazaj, naprej. Kdaj bi se morali ustaviti? Ko naj se ustavimo? Brez skrbi. Občasno pride do mimohodja nepravičnih in žalostnih, ki nas udarijo nazaj. Ne prosijo za pozornost, ne štedijo s streznitvijo. Takrat se ne oziramo več, ne obračamo glave levo in desno, samozavest za nekaj trenutkov odložimo. Trenutkov, ki lahko trajajo dolgo časa. Žlico za zajemanje radosti in neposluha smo že davno odvrgli. Sedaj smo majhni in iščemo le skromne bilke, ki bi se je oprijeli. Svetilnika, ki bi nas usmeril na pot proti koncu luknje ni več. Smo majhni, a bolečina klofut, ki jih sedaj mi prejemamo, je takšna, kot bi bil ves naš obraz ena sama odprta in krvava rana. Padati pa ne prenehamo. In plima nemirnega morja, ki nam le nekaj trenutkov nazaj prijetno hladila gležnje, je v resnici smrdljivo in neprijetno blato, v katerega smo se pogreznili že do vratu. Sedaj smo manjši kot kdaj koli. Zelene kobilice, ki jih malo prej sploh opazili nismo, so se

Glasba za kameleone ali kako je Capote prerasel novinarske hlače

KEVD'R, 28. september 2015 ― Truman Capote, ta zvesti in natančni opisovalec resničnih dogodkov (Hladnokrvno), mojster kratkih romanov (Zajtrk pri Tiffanyju) in deklarirani gej (film Capote), je svojo novinarsko žilico prenesel v fikcijo. Rezultat dejanja je izbor novel z naslovom Glasba za kameleone. Iz začetnih – skoraj surrealističnih opisovanj potovanj in dogodkov izven njegove domovine – se slog pisanja prelevi… More Glasba za kameleone ali kako je Capote prerasel novinarske hlače

Knjiga v meni: Fizika žalosti

Airbeletrina, 28. september 2015 ― Fizika žalosti je knjiga, ki jo lahko začnete brati kjerkoli – in kadarkoli z njo končate. To je knjiga o bolečini, izgubi, zapuščanju, osamljenosti, pozabi, žalosti. Ob slehernem branju zareže drugje, na drugačen način, na mestih, ki najbolj bolijo. Na novo odpira brazgotine – in čeprav ji za hip zamerimo, da nas je opomnila na stvari, ki nam jih je s toliko truda uspelo pozabiti, smo ji že naslednji trenutek hvaležni. Bolečino povzroči le zato, da ji lahko sledi olajšanje.

Esad Babačić: Norost

Poiesis, 28. september 2015 ― Sam s seboj sediš, v temi, spet, pojedel bi se, pa se ne smeš. Vprašanja so bila prepogosta in preveč zahtevna zate, nisi jih hotel pustiti na cedilu, ona so kar naprej prihajala, samo da bi te držala skupaj, v enem kosu, človeka za ljudi, ljudi za človeka, tebe za njo, njo zate. Skupaj si bil mnogi, a nič več ti. Tema je bila povsod, a je ti nisi smel videti, imel si vso luč sveta in ljudi, z vsem njihovim prekletstvom, izgubil si upanje, spomine, zaveze, okna z razgledom, drevesa z dušo, oči z upanjem in nasmeške z nirvano, begunec iz reke, ki te nekoč sreča, sama, na obali prvega boga, nisi zdržal, samo govoril si, slika, ton, jasnost za druge, molk zase, ne gre v nedogled, kemija je bleda, kot podhranjenost vtisov, vsak prehod čez lokalno cesto je lahko zmaga, ali poraz, večkrat slednje. Odpustiti sebi, lahko reči, težje storiti. Vsi ti kurci, ki verjamejo vase in te ponižujejo s svojo vero za vse, s svojimi vložki v večnost, ki ne pride, zate, za njih je dovolj tu, na pretek neumnosti in poceni propagande, ki pomaga do prvih praznikov. Kolikokrat zbolijo prej, da se lažje poslovijo od svojih [...]
še novic