Konteksti (Tomaž Bešter), 28. september 2015 ― Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi nam stal na poti. Obračamo se levo, desno, oziramo se nazaj, naprej. Kdaj bi se morali ustaviti? Ko naj se ustavimo? Brez skrbi. Občasno pride do mimohodja nepravičnih in žalostnih, ki nas udarijo nazaj. Ne prosijo za pozornost, ne štedijo s streznitvijo. Takrat se ne oziramo več, ne obračamo glave levo in desno, samozavest za nekaj trenutkov odložimo. Trenutkov, ki lahko trajajo dolgo časa. Žlico za zajemanje radosti in neposluha smo že davno odvrgli. Sedaj smo majhni in iščemo le skromne bilke, ki bi se je oprijeli. Svetilnika, ki bi nas usmeril na pot proti koncu luknje ni več. Smo majhni, a bolečina klofut, ki jih sedaj mi prejemamo, je takšna, kot bi bil ves naš obraz ena sama odprta in krvava rana. Padati pa ne prenehamo. In plima nemirnega morja, ki nam le nekaj trenutkov nazaj prijetno hladila gležnje, je v resnici smrdljivo in neprijetno blato, v katerega smo se pogreznili že do vratu. Sedaj smo manjši kot kdaj koli. Zelene kobilice, ki jih malo prej sploh opazili nismo, so se