Radio Študent, 24. september 2015 ― Včasih se kakšnemu romanu zgodi, da moramo, če hočemo o njem kaj uporabnega povedati, razkriti večji del vsebine, kot je nekaterim potencialnim bralcem povšeči. Menda ima to nekaj opraviti s pokvarjenim branjem, če imajo preveč informacij o poteku zgodbe. Ne razkrijte konca! Ne razkrijte konca! In ta roman je eden izmed tistih. Povedali bomo vse. Roman se začne s pripravami na večerjo v znameniti amsterdamski restavraciji: jedci so dva brata in njuni ženi. Pripovedovalcu Paulu je že misel na večer mučna - poleg tega namreč, da svojega starejšega brata, navidezno uglajenega, priljubljenega, čednega in uspešnega politikantskega polizanca resnično ne mara, se bodo na večerji pogovarjali o izrazito neprijetni temi: o njihovih sinovih in zločinu, ki sta ga zagrešila. Najstnika sta brutalno in brez razloga pretepla brezdomko, ki je umrla. Dejanje so delno posnele varnostne kamere. Posnetka je dovolj, da je javnost zgrožena, a premalo, da bi lahko odkrili identiteto storilcev. Starši obeh najstnikov za napad vedo, a vsak to drži zase. Gastronomsko zgrajena poglavja izmenično krepijo ironizirano držo do prenapihnjenih višav prehrambne kulture in določajo stopnjevanje napetosti med paroma. Pri aperitivu se tako seznanimo s protislovnostjo astronomske cene ponujenega šampanjca z njegovo označevalno “hišnostjo”, ki naj bi vendar bila sinonim za “hiša časti”, pa tudi z dejstvom, da Paul prezira gastronomsko in someljejsko podkovanost svojega brata. Značilnost predjedi je bila praznina na krožniku in v glavah nekaterih obedovalcev, glavna jed pa je končno sprožila katastrofično ozračje, tako z retrospektivnim pogledom na dejanje obeh otrok kot z dejansko dramo med štirimi obedovalci: prominentni politik zaradi lakote pozabi na oliko in začne goltati hrano. Poobedek je bil že priča padcu ne samo moralnih vrednot, ampak tudi kulture degradacije: Paul in njegova žena podpirata svojega sina pri “urejanju tiste zadeve”, pri čemer zadeva jasno kaže na to, da bo storjen š

Airbeletrina, 24. september 2015 ― O drobnem romanu Samko Tále: Knjiga o britofu Daniele Kapitáňove veliko pove že dejstvo, da boste – če želite na primer v največji slovaški spletni knjigarni kupiti ta roman – na dom prejeli že peto izdajo. Povedna je tudi informacija, da je bil od izida leta 2000 roman preveden že v več kot deset jezikov, med drugim v francoščino, angleščino, arabščino in ruščino. Morebitna ugibanja o tem, kaj je na knjigi tako posebnega, postanejo odveč že po nekaj straneh. Dežurni krivec za izstrelitev romana med slovaške literarne megahite je namreč glavni protagonist in fiktivni pisec besedila Samko Tále, za čigar imenom se je ob prvi izdaji konceptualno skrivala avtorica romana Daniela Kapitáňová in tako povzročila pravo iskalno mrzlico, ki se je sicer končala nekaj mesecev po izidu.