Špehšpilja, 7. oktober 2015 ― Sem človek, ki mu večinoma uspeva vleči jasne razmejitve med različnimi utelešenji zgodb. Čeprav sem Alana Forda spoznal v genialnem Brixyjevem prevodu, sem znal ceniti jezikovne kozolce, ki jih je v slovenskem prevodu izvajal Branko Gradišnik. Knjige Štoparskega vodnika sem znal skoraj na izust, pa mi film z Martinom Freemanom in Mos Defom ni pustil grenkega priokusa, kljub okrogli Marvinovi buči. Menil sem, da se mi ne more zgoditi javkajoče besnenje nad spremembami, ki sta jih v Igro prestolov vpeljala Benioff in Weiss. Pa se mi je. In to pri televizijskem projektu, ki sem ga to jesen pričakoval skoraj najbolj nestrpno, pri ponovnem zagonu Muppetkov, ki so ob ponovnem prihodu na teve glede na duh časa doživeli logično transformacijo iz varietejskega šova v poznovečerno pogovorno oddajo. Kermit se je iz organizatorja in voditelja spremenil izvršnega producenta oddaje, medtem ko za voditeljsko mizo sede Miss Piggy. V sledenju sodobnim tokom komične produkcije – in v ohranjanju prvobitnega koncepta Muppetkov, kjer je bilo zaodrsko dogajanje vezno tkivo med posameznimi točkami, ki jih je često tudi preseglo – v slogu lažnega dokumentarnega zapisa sledimo sami pripravi oddaje, v sledenju zgodbam glavnih akterjev pa se dogajanje pomakne tudi izven televizijske stavbe, ko kamere na primer spremljajo komedijantskega medveda Fozzieja na večerjo k dekletovim staršem, ki so običajna človeška bitja iz mesa in krvi. Za dodatno tenzijo med liki skrbi še končano razmerje med Kermitom in Miss Piggy ter prisotnost nove Kermitove punce pujse Denise, saj dela v trženju teve mreže, ki oddaja Piggyjino oddajo. Muppetki so bili ena najbolj zdrajsanih kaset mojega otroštva. Nanje sem bil fiksiran bolj kot Kermit na oblinaste pujsice. Kadar sem jih ujel na televiziji, sem verno ždel pred katodno škatlo in se krohotal videnemu. Ko je v naše kraje privršal hudournik širokega interneta, sem radostno obujal spomine in z odraslimi očmi dojemal podtone, ki so se izmuznili otroškemu pogledu