Špehšpilja,
30. oktober 2015
―
Končno nas je doletel tisti trenutek, pred katerim starši – še posebej tisti, ki so prepričani, da je avra njihovega potomca ovita v fino plast tolčenega kopirnega papirja – trepetamo. Obisk psihologinje v okviru sistematskega pregleda, ko dete upihne tretjo svečko na torti. Kar je tudi edina stvar, ki jo naredi s torto. Iz osebnih izkušenj torta otroka zanima zgolj toliko časa, dokler si pripravljen ob njej stati vpozoru s fajercajgom v iztegnjeni roki, da zadovoljuješ njegove nujne pihalne potrebe. Same sladice se dotakne zgolj, če je na njej figurica njegovega priljubljenega pravljičnega junaka iz fondanta. Tedaj je treba torto vtakniti pod varnostno stekleno kupolo, svečke pa je pametneje postaviti kar na kupolo samo. Sicer se torta, še preden bi jo kdorkoli odnesel v usta, spremeni v travnik, kjer Pujsa Pepa in njen bratec Jure čofotata po blatnih lužah, ki so v primeru čokoladne torte še posebej realistične. Nakar kogarkoli mine nositi torto v usta. Še najlažje jo recikliraš na naslednji zabavi kot grmado.
A vrnimo se k obisku psihologinje. Starši se ga bojimo, ker nam zna prinesti trenutek streznitve in kot pelinkovec grenke resnice, da naši sončki niso nič posebnega in so normalno razviti za svojo starost. Te besede psihologinje bržda delujejo kot kad ledene vode na ambiciozne starše, ki deco po prvem dopolnjenem letu hiti vpisat na čim več interesnih dejavnosti in krožkov, da mu čez štirinajst let ja ne bi zmanjkalo tiste pol točke za vpis na bežigrajsko. Za zadani cilj je poleg dojenja do tretjega razreda to največ, kar lahko storijo.
A pot do tja ni lahka. Pri dvanajstih mesecih otrok začne hoditi na angleške in nemške urice, pri osemnajstih mesecih ga pošljejo na učenje čela v kompletu z glasbeno teorijo, ob drugem rojstnem dnevu za darilo prejme tečaj ontologije in še pred dopolnjenim tridesetim mesecem njegove popoldanske zadolžitve v kombinaciji z urami v rednem vrtcu poskrbijo, da se domov vrača uro za starši. Nato žarečih oči in visokoletečih upo