Airbeletrina, 16. november 2015 ― Do slovenske literature sem zmeraj gojil zvrhano mero simpatije. Morda zato, ker si z njo delim isto usodo – usodo večnega zamudnika. Naravno stanje obeh spominja na večno ponavljajoči se prizor Franckinega teka za vozom, teka, ki se je začel zmeraj prepozno, da bi ujel aktualne trende in modne smernice. Že profesorica za psihologijo v srednji šoli je ugotovila, da ne spadam v ta čas; kar je najbrž pomenilo, da moj anahronizem (takrat) ni (bil) dovolj v stiku z enaindvajsetim stoletjem, da bi lahko prerasel v obče priznani retro. Ko tako razmišljam o teh že kar oddaljenih melodramatičnih najstniških letih, je v bistvu precej smešno, ko se zavem, da sem že takrat skušal prodati tisto, kar v nekoliko posodobljeni različici in z zelo različnim uspehom skušam prodati še dandanes – tj. defetizem, obrobnost in patološkost. Toda kaj, ko ne živimo več v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja ...

Konteksti (Tomaž Bešter), 15. november 2015 ― Zapis je bil v nekoliko krajši obliki predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje. Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za  objavo http://outsider.si/ Črno ozadje, tema, ki skrbi za nepomembno praznino in omogoča osvetljeni podobi in ko v ospredju kraljujejo naši pozornosti, ne dopušča izbire; na levi strani podoba mladega moškega v preprosti opravi z bisago na hrbtu in s fotografsko popolnim prikazom dela gornjega trupa telesa, ki razkriva pridnega moža, ki mu ni težko delati z rokami. Njegova desna roka stiska ročaj meča, ki počiva na njegovi rami, gesta, ki želi sporočiti, da je bil ravnokar uporabljen, njegov obraz pa brezizrazno, brez jeze, žalosti, tudi brez usmiljenja in obžalovanja usmerja oči pogled v nerazločno daljavo, ki nismo mi, temveč nekdo drug. Ne poroča nam, prisotnosti. Pogled usmerjen naprej, v prihodnost. Pogled, ki v isto smer ponuja tudi plen, trofejo. S svojo levico jo privzdignjeno na višino prepone drži za lase. In kaže zbledel obraz na odrobljeni glavi, z odprtimi usti, svežo rano sredi čela in prav na rahlo priprte oči. Groteskna podoba nekoga, ki je umrl, ko tega ni pričakoval. Obraz smrti, ki se ne bi smela zgoditi.Takole bi opisal eno meni najljubših slik. Na začetku 17. stoletja naslikal Michelangelo Merisi da Caravaggio in nosi naslov David z Goljatovo glavo. vir slike: commons.wikimedia.org  V resnici je Caravaggio naslikal vsaj dve znani, sila podobni sliki z motivom končanega dvoboja med malim Davidom in velikanom Goljatom. Likovna umetnost seveda ponuja veliko del z motivom tega boja in zanimivo se mi zdi, da veliko, nemara večina teh svoj fokus usmerja v zaključek boja, Davidovo zmago. Ker vsi poznamo zgodbo in vsi vemo, kdo je zakaj tu. Zato takšen fokus niti ni naključje.Kot tudi ni naključje, da je ta zgodba iz prve Samuelove knjige (1 Sam 17), ki opisuje boj med Filistejci in Savlovimi Izraelci, pristala v ospredju zadnje knjige Malcolma Gladwella David in Goljat, outsiderji, neprilago