Poiesis, 10. december 2015 ― Facebook strani Spread poetry, not fear, ki jo je postavil malteški pesnik Antoine Cassar, in slovenski strani Širi poezijo, ne strahu, ki jo je v okviru spletne pesniške revije www.poiesis.si postavila Katja Kuštrin, se z današnjim dnem, 10. december 2015, pridružuje tudi hrvaška stran Širi poeziju, ne strah, ki jo je postavilo uredništvo spletne literarne revije Književnost uživo (www.knjizevnostuzivo.org). Vse strani sledijo istim načelom, ki jih zapisal na matični strani pesnik Antoine Cassar: »Popolnoma človeško je, da se bojimo. Toda manj razumljivo je, da smo prestrašeni. Soočeni z vzdušjem strahu, militarizacijo, medijsko manipulacijo in naraščanjem sovražnega govora, imamo na voljo kar nekaj vrst zdravil proti stiski in paranoji. Poezija je eden izmed načinov, s katerim si lahko kot posamezniki in kot družba povrnemo čustveno ravnotežje, zdravo pamet in jasnost duha. Širi poezijo, ne strahu predstavlja življenje potrjujočo poezijo o pogumu, prijateljstvu, raznolikosti, notranjemu in zunanjemu miru ter vsakdanjo poezijo o tem, kako je biti človek. Pesniki kot so Adonis, Celan, Eliot, Neruda in Szymborska jemljejo strah na pozitiven način, s tem ko ga s pomočjo ritma, podob in metafor obrnejo na glavo ali pa zasukajo od znotraj navzven. Izkušnja takšne poezije nam lahko vlije pogum,  da se soočimo z vsem, kar [...]

Špehšpilja, 9. december 2015 ― V trenutno najpriljubljenejši oglasni oddaji z občasnimi programskimi premori so v nedeljo izbrali še zadnji dve talentirani entiteti, ki se bosta v velikem finalu merili z drugimi žlahtnimi izbranci za veliko nagrado medijske pozabe v roku štirih mesecev in možnosti oživitve kariere na zabavnem programu javnega teve servisa. Oddajo sem spremljal, kakor običajno spremljam tovrstne izbore – s prebiranjem razpršenih komentarjev na časovnici svojega tviteraškega profila, zato na tem mestu ne kanim podajati pavšalnih sodb o kakovosti nastopajočih, temveč zgolj izraziti začudenje nad valom negativnosti, ki je završal ob napredovanju pojočih penzijonistk. Ljudje so vili roke, kako  je možno, da gre v finale nekaj, kar je tako v nasprotju z bleščavostjo tovrstnih oddaj, nekaj, kar je svetlobna leta stran od glamurja svečanih prireditev, četudi po letih celo mlajše od kakšne cigaro smukajoče stalnice brezplačnih pogostitev. Odgovor je preprost. Mara in njene ljudske pevke so prišle v finale izbora nadarjencev zato, ker so logično nadaljevanje procesa, ki obrača smer slovenske popularne kulture proti izvoru. Če so v osemdesetih mulci na polno skakali na nietovski lep dan na smrt, v devetdesetih pošiljali učiteljice na nedostojne anatomske lokacije z Racijo, ter na prelomu tisočletja hodili v iks s Siddharto, je nato glasbeni oder mladine ostal v rokah prejšnje generacije rokerjev, ki so rasli v devetdesetih. Nakar se naslednja generacija sodeč po trendu ni pomaknila nazaj po izrazito mladinskih kontrakulturnih glasbenih zvrsteh na še starejše izvajalce, ampak je prišlo do premene v samem glasbenem slogu, ko so distorzirane kitare in kričeči dolgolasci pristali v kotu, namesto njih pa so glavne zvezde študentskih žurov postali pop izvajalci iz zbirk kaset njihovih staršev in narodno-zabavni harmonikarji, ki so peli, kot bi sadili rožice. Zato ne čudi, da je mainstream zdaj pripravljen storiti še korak dlje nazaj v času in usmeriti reflektor na ljudske pesmi. Na narodno iz