Poiesis, 13. december 2015 ― Berem tvoje pesmi in se prepuščam asociacijam. Prva je »pozornost na besedo«. Tvoje pesmi so povečini kratke, redkobesedne, v njih ima vsaka beseda svoje privilegirano mesto in je šele naknadno vpeta v sintaktične odnose. Ali če povem drugače, v tvojih pesmih lahko besede opazujem, kot bi opazoval posamične enote sredi snežne beline. Kaj ti pomeni beseda? Imaš prav, res sem pozoren na besedo. Včasih kakšna beseda kar vznikne in s svojo čarobnostjo prikliče podobo. Nepozorna raba kakšne besede pa lahko nekaj odvzame pesmi, zato pri pisanju poskušam najti najprikladnejšo, da bi dosegel ubeseditev tistega, kar čutim. Beseda je zame artikuliran vzgib, čustvo, občutek, ki postane osišče energije, ki dela pesem … Si dvojezični pesnik. Poezijo pišeš tako v bosanščini kot v slovenščini. Kako pristopaš k pisanju pesmi v enem in kako v drugem jeziku? Kakor kdaj, včasih kaj zapišem v enem, včasih v drugem jeziku, potem si prevajam iz enega v drugi jezik. Ker že skoraj 40 let živim v Sloveniji, se mi zdi da se nekje v moji notranjosti pravzaprav odvija nekakšen osebni bikulturni dialog, ki se udejanja tudi skozi prevajanje. Na kakšen način nastajajo pri tebi pesmi? Ko jih berem, še posebej tiste zgodnejše, na primer iz zbirke [...]