Konteksti (Tomaž Bešter), 28. december 2015 ― Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah. Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami. Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta.  vir slike: sanje.si Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi strani. Izvzemši krajšo epizodo z razbojniki sredi gozda se avtor pravzaprav ne ukvarja z drugimi kot s spletkami in drugimi razmerji, ki vladajo med plemstvom in dušebrižniki. Tako je prvi aspekt te knjige v resnici pronicljiva kritika vladajočega razreda, torej ljudi, ki so imeli precejšen vpliv. Ljudi, ki so bili po eni strani vzor vsem ostalim in zatorej po drugi neka moralna avtoriteta družbe nasploh. Puščico svoje zgodbe je torej uprl na tiste, ki bi v neki večji meri morali biti predvsem neoporečni. V resnici, glede na podobo, ki jo gradi o nekaterih (Ambrosio), skoraj svetniški. Obe omenjeni zgodbi se malo prepletata, dogajata se praktično na istih kvadratnih metrih. A zdi se, da lahko funkcionirata druga mimo druge, brez kakega večjega vpliva. Oh! Zadihaj v nežnih zvokih, lira moja!Tu si lepota najraje odpočije,da opiše vnete sle bolesti,ki zvestemu ljubimcu v prsih bije, Prvi zgodbi gre nekoliko osrednejši položaj. Gre za zgodbo, v kateri so vpleteni mlada Agnes, njen brat, njena ne

Trubarjeva hiša literature, 24. december 2015 ― Težko je verjeti, da bomo prihodnje leto obhajali 400-letnico Shakespearove smrti – dela angleškega dramatika svetovno literaturo in kulturo še vedno prežemajo v tolikšni meri, da si težko predstavljamo svet brez likov, kot so Hamlet, arhetipska nesrečna ljubimca Romeo in Julija, ukročena trmoglavka Katarina in mnogi drugi. Shakespearovi liki in motivi sicer povečini niso izvirni, so pa obdelani na tako spreten način, da se danes večinoma ukvarjamo prav z njegovimi različicami, ne različicami vseh tistih, ki so o podobnih temah in junakih pisali pred njim. V Shakespearjevem opusu so navdih našli tudi improvizatorji KUD Impromobile, ki so v Trubarjevi hiši literature 12. decembra uprizorili predstavo, v kateri se tipično shakespearejanski liki (ki pa so jih ustvarili improvizatorji sami) zapletajo v tipično shakespearejanske odnose in zagate. Bolj za šalo kot zares smo zbrali nekaj intrig in zapletov, ki so posebej značilni za bardova dela, in iz njih sestavili seznam nasvetov, ki jim je smiselno slediti, če nočete (no, ali pa če hočete) končati kot Shakespearjevi junaki.