Novice

literatura

Mravlje

Mravlje

Literatura v živo, 30. december 2015 ― Duševno stanje, ki ga nekateri dosežejo z budističnim umikom v gore, po napornem tednu izvajanja hatha joge na plaži ali po enotedenskem strogem očiščevanju telesa s pomočjo sadnih sokov nekje v puščavi, […]
Zapis iz Naserjevega Egipta

Zapis iz Naserjevega Egipta

Airbeletrina, 30. december 2015 ― Pivo v biljardnici (1964), edini roman pozabljenega in malo znanega egiptovskega avtorja Waguiha Ghalija (1930?–1969) je vznemirljivo literarno doživetje, ki zahteva pozornega bralca. Kratka, preprosta, nepretenciozna, a vešče spisana, s črnim humorjem prežeta zgodba – v elegantnem prevodu Barbare Skubic – o mladeniču Ramu, egiptovskem koptu, ki v Egiptu Gamala Abdela Naserja v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja išče svoj prostor pod soncem, ostaja izjemno zanimivo branje. Predstavlja tenkočuten literarni dokument prelomnega zgodovinskega časa in lucidno tematizirano egiptovsko dekolonizacijo in spodletela Naserjeva prizadevanja za pravičnejšo družbo. Avtor nas popelje med plehko egiptovsko elito, razvajeno mladino, nadute bogataše, vzvišene tujce in tete s polnimi žepi denarja, ki ne znajo arabsko, najbolj pa ga zanimajo mladi, naivni idealisti in njihovo politično razmišljanje.
Slog ali Za koga kritiziramo

Slog ali Za koga kritiziramo

Literatura v živo, 30. december 2015 ― Nakladanja se ne spodobi omenjati. Menim, da bi večina humanističnih izobražencev diagnozo nakladanja vzela bolj osebno kot morda opazko, da operirajo z zmotnimi fakti ali da so napravili napako v sklepanju. Podobno je s pisanjem o literaturi in umetnosti nasploh, kjer je dodaten alibi za kritiško nakladanje dejstvo, da je tudi umetnost sama po sebi pogosto hoja po oblakih: poljubna in zavezana zgolj sama sebi je po definiciji, za slabo velja, če je preveč poljudna. Kritika napravi usodno zmoto, ko sklene, da je lahko taka tudi sama: da ji je dovoljeno, kot umetnosti, zavajati, zgolj namigovati, leporečiti, uporabljati umetniška izrazna sredstva, da sme zaiti in se pedantno ukvarjati s podrobnostmi.

PRAVLJICA ZVEZD

Špehšpilja, 30. december 2015 ― Zgodil se je še en praznik gikovstva. Premiera sedmega filma iz serije Vojne zvezd je v Slovenijo priletel tako, kot se spodobi, in ne z dvanajstimi parseki zamude. Naši kinematografi so se potrudili in poskrbeli za polnočne premiere, kamor so se lahko zgrnili največji oboževalci in tisti z najhitrejšimi prsti za rezervacijo vstopnic. Nekaj časa sem tuhtal, da bi se opolnoči v kino prisvaljkal tudi sam v svojem vojnozvezdnem kostumu. A ker v novem nadaljevanju ni Hutta Jabbe (naj omenim, da je tehnično gledano to pravilni slovenski zapis angleškega imena Jabba the Hutt, saj je Hutt njegova vrsta, preden mi kak gorečnež z žaromečem odseka roko), sem sklenil njegov kostum pustiti v omari do naslednje priložnosti. Kaj veš, mogoče se studiu Disney utrne ideja za ponovno izčiščenje izvirne trilogije pa tudi delov 1 do 3, ki so se slabo postarali, kar se tiče računalniških posebnih učinkov. Če se bodo tega res lotili, potem naj v prvotni trilogiji popeglajo vso računalniško animacijo in vrnejo Han Solu prvi strel, pri Grozeči prikazni, Napadu klonov in Maščevanju sitha pa si lahko vzamejo malce več časa in uredijo vse, kar je bilo narobe s preddeli. Še najlaže bi to opravili, če bi filme preprosto vrgli v koš, napisali nove scenarije in jih posneli. Ali pa naj sledijo teoriji, ki se je pred mesecem pojavila na spletu, da je bil Jar jar Binks izvirno mišljen kot glavni zlobec sage, ki s štorastim vedenjem in brezumnim blebetanjem vse do slednjega prepriča, da je zgolj benigen bebec. Za to sem pripravljen plačati dve vstopnici. Jar Jar Binks, ki z močjo sile drži Darth Vaderja hropečega v zraku, ker mu je iz trafike prinesel napačne cigarete. Pohvale vredne so tudi matinejske predstave, ki so jih nekateri kinematografi organizirali v četrtek in petek dopoldne za vse tiste, ki si lažje privoščijo prosto poltretjo uro delovniškega dopoldneva kot četrtkovo noč. Ne vem, kako profitabilne so bile te jutranje projekcije, prijatelj, ki je gledal film v četrtek opoldne, je dejal
Andrej Rozman Roza: Gleda kondor avion

Andrej Rozman Roza: Gleda kondor avion

ARS Izšlo je, 29. december 2015 ― Andrej Rozman Roza je zelo vsestranski ustvarjalec: piše poezijo za mlade in mlade po srcu, prozo, igre, prevaja, režira in zagotovo ustvarja še na kakem področju. Izid njegovega izbranega dela z naslovom Gleda kondor avion je seveda veliko priznanje, skoraj neke vrste kanonizacija avtorja, ki je svojo literarno pot začel na obrobju kulturnega prostora, nato […]
Kaj ti bo torba, če si kupu kolo

Kaj ti bo torba, če si kupu kolo

Airbeletrina, 29. december 2015 ― Toliko, da se mi ni zaletelo, ko sem v Delu naletela na podnaslov, ki ga je Peter Rak dopisal svojemu besedilu na temo sveže izdaje Beckettovega romana Mercier in Camier v prevodu Jane Pavlič. Pisalo je namreč: »S knjigo Mercier in Camier življenje postane ne samo znosno, temveč celo zabavno.« Saj se hecate, ne? Edini del Beletrinine izdaje Beckettovega prvega povojnega romana, ki ga je prijetno brati, je namreč spremna beseda Mladena Dolarja. Sicer pa utegne biti Mercier in Camier ena najbolj mučnih knjig, kar sem jih v svojem (vsako leto malo manj) kratkem življenju prebrala. Čeprav to ne pomeni, da ni v isti sapi tudi ena najbolj komičnih.
Mercier in Camier

Mercier in Camier

Radio Študent, 29. december 2015 ― Na prelomu iz novembra v december, ravno v času vrveža Slovenskega knjižnega sejma, je pri založbi Beletrina izšel roman Mercier in Camier Samuela Becketta v prevodu Jane Pavlič. Gre za prvi roman, ki ga je Beckett napisal v francoščini, takoj po koncu 2. svetovne vojne. Kot neke vrste prozno delo ustvarjalnega 'medobdobja' v gradaciji od Murphyja h Godotu je bilo delo s strani bralcev pogosto prezrto, čeprav precej nazorno predstavlja tako logično stopničko na ustvarjalni poti avtorja kot tudi ostro prelomnico med njegovim zgodnejšim in zrelim ustvarjanjem. Samo zgodbo, če jo tako sploh lahko imenujemo, je iz dveh razlogov izjemno težko razbrati; prvi problem se kaže v izrazitem minimalizmu, kjer avtor tekst olupi vse nepotrebne navlake in včasih tudi vitalnih informacij. Z druge strani nam stoji nasproti literarni modernizem, katerega reprezentativen avtor je Beckett sam, ki v luči novih, tudi interdisciplinarnih pristopov k literaturi tekst dekontekstualizira ali prestavi iz polja zgolj literarne teorije v stičišče več pogledov in pristopov. Ob nekaj nazornih primerov se bomo obregnili tudi sami v naslednjih minutah. Če se vrnemo k fabuli; kot je bilo rečeno, jo je težko razbrati oz. razložiti. Ni dogajanja v klasičnem smislu, še redkeje je zaznati namen in smisel 'sporočilne' funkcije kot take. Uvoda ni, ampak je bralec postavljen in medias res v sanjsko izkrivljeno okolje, podobno Gogi. Ni zapleta, vrha in razpleta, ampak samo nekaj sekvenc peripetij. Naslovna junaka se odpravita na pot. Ni jasno, kam, in ni jasno, zakaj. Dobita se na neznanem trgu neznanega mesta, kjer se nekajkrat precej komično zgrešita, a se naposled najdeta. Ni jasno, kdo v resnici sta, niti kam sta namenjena, ne s čim se ukvarjata. Na trenutek je nakazano, da bi naj Camier bil zasebni detektiv, a je njegova naloga ravno tako nejasna, odeta v meglo. Kar se odvije v nadaljevanju, je nizanje izrazito komičnih in na momente nesmiselnih dialogov, ki zvenijo prej kot dva ločena
še novic