Radio Študent, 5. januar 2016 ― Recenzijo zbirke Lepo in prav sem po nasvetu nameraval nasloviti z Grdo in narobe. Pa ne zato, ker bi mislil, da ta pridevnika čisto ustrezata obravnavani zbirki. Gre za to, da slovensko književnost preplavljajo naslovi, ki eksploatirajo osnovno značilnost jezika, da v njem nastopajo dvoumnosti, ki naj bi bile struktur(alistič)no nerazložljive, dvoumnosti, ki so mučile že starega de Saussurja in bile od tedaj stvar stalnih razprav o jeziku. Dvoumnosti so v mišljenju že oguljene. Vendar praksa dajanja takšnih naslovov za Saussurjeve muke očitno ne ve, saj se ravna, kot da ravnokar odkriva sveti gral poetičnega jezika. Ravna se tudi, kot da ne ve, da je besedna igra, ki se poslužuje dvoumnosti, osnovno marketinško orodje, ki je kot tako oguljeno dvojno, tudi v naši vsakdanji zavesti. V skladu z marketinško naravnanostjo se potem takšne zbirke pogosto ravnajo, tudi kot da se posluževanje poezije začne in konča pri revščini naslova. Ko ta praksa poseže v dobesedno neskončno malho možnih dvoumnosti v jeziku, si misli, da ji je uspelo jezik izkoristiti v svoj prid in narediti nekaj izvirnega; kar pri tem spregleda, je seveda to, da je jezik izkoristil njo in jo osmešil, to pa ravno zaradi neskončnosti tega, za kar predpostavlja, da je izvirno. Tako bi tip dvoumnosti v hipotetičnem naslovu Grdo in narobe pokazal natanko to vsakokratno osmešenje obravnavane prakse naslavljanja. Ampak odločil sem se, da tako enostavnega trika pač ne smem uporabiti in da moram v tem oziru ne glede na vse ohraniti svoje dostojanstvo, saj bi v sicer nastopil kot člen neskončne verige. Če lahko na takšen način trollamo prakse, komplementarno in v končni izpeljavi, jezika ne moremo. Gremo k samim verzom. Za razumevanje zbirke, kot je Lepo in prav, je potrebno upoštevati koncepte, ki so uporabni na specifični lokalni formi mentis. V ta namen se bom poslužil legendarnega prvega poglavja Konstantinovićeve Filosofije palanke, v katerem piše o stilu kot o najvišjem načelu palanke. Palank