Radio Študent,
31. december 2015
―
Tretja zbirka kratkih zgodb Mirane Likar nosi naslov Glasovi. Ne vem, za kakšne glasove gre. Logična interpretacija bi trdila, da so to glasovi ljudi, o katerih pripoveduje Likarjeva, da je slikam iz običajnega življenja dala glas specifičnosti vsakega posameznika, glas hipnosti, ki je vsakič znova posebna in trenutek prej in kasneje nemisljiva. To misel zavračam, to se pač lahko zatrdi za vsakogar, ki je kdaj kaj napisal.
Hočem, da je pri Likarjevi situacija bolj posebna, ker so njene zgodbe bolj posebne. Domišljam si, da so to glasovi likov, za katere je v nekem intervjuju rekla, da jih povsod sreča in ji potem težijo, da se ji stalno vsiljujejo v zapis in se jih ne more znebiti. Če dovolim, da so to glasovi, ki jih sliši zgolj ona in ji dajo vsemogočno moč, da zapiše, kar hoče in kakor hoče, mi to omogoči, da kratke zgodbe berem ne kot slike sveta ne kot partikularnosti, ki naj bi mi povedale, kar o svetu še ne vem. Ker v resnici vse to že vem, a ni res, to vsi že vemo v takšni in drugačni obliki. Gre za to, da Likarjeva vsemogočno doda svojo obliko, svoj način, kako bo povedala to, kar na tak ali drugačen način že vem. Stihija se mi zdi pravzaprav krasen model za vstop v svet pripovedovanja Mirane Likar.
Šestnajst zgodb je. Uvaja jih za avtorico nenavadna vinjeta o uverturi v srečanje ženske in moškega, naslov je Sporočilo. Bistvo zapisanega je v tem, kar umanjka, kar se zamolči. Želja kurirja sporočila moškega ženski je vzniknila in bila obenem kastrirana v trenutku predaje sporočila. Vseeno želja ostaja v postajanju, ima neodvisno bit in jo bo morda nekdo nekoč imenoval tragedija. Po premisleku pravzaprav ta prva zgodba bolj sodi k ljubezenskemu posvetilu v zbirko kot pa k preostali petnajsterici. Ta manko, uvodna elipsa, se zdi, kot da drži predznak k celotni zbirki. Ostale zgodbe so vsaka v svoji suvereni maniri popolnoma dostojne naslednice tistim iz prejšnjih zbirk, obenem pa … nekaj manjka.
Mirana Likar je malenkost spremenila način pripov
