Poiesis, 17. januar 2016 ― V eseju Med intimnim zakotjem in popotniškim tveganjem, objavljenem na Poiesis, spregovoriš o beguncih, ki v zadnjem času trkajo na vrata Evrope in zapišeš: »Ker se spet zavem, da sem se tudi sam nekoč tak rodil, brez imena, daleč v tujem kraju (dobesedno v Montecalvu v Irpiniji, na apeninskem grebenu, v zasilni, opuščeni kočuri na robu mesteca, izdolbenega v vulkanski kamen!« Na kakšen način te je, tebe in tvoje pisanje, zaznamovalo rojstvo v begunstvu? Kako se spominjaš svojega otroštva in kaj ti otroštvo predstavlja kot pesniku? Moji niso bili na begu, ampak na prisilnem bivanju: ljudje tam so našo družino gledali s simpatijo: če se jih država boji, so si mislili, so gotovo silno pomembni! V meni je odtlej ostalo vodilo, da si pomemben, če si, kar si. Vsaj v lastnih očeh. Starša pa sta mi naročala, da je z vsemi, še tako zoprnimi ljudmi treba živeti. Da nasilje rojeva nasilje, da se je treba vživljati v drugega drugačnika, da je treba bližnikom nuditi od svojega, če si gost ali gostitelj. Zaupati v ljudi in dvomiti o oblastnikih. Oče si je pomagal s krojaško obrtjo in s svojim tenorjem, rad je prepeval – in zato so ga krajani v zaledju [...]