Poiesis, 15. januar 2016 ― Moja maserka ne sledi nobenim trendom, ne bere deklaracij, in ne gleda telenovel, pride na dom brez olja in vonja po sivki, pljune in se razmaže po meni.   Prihaja nenapovedano, ali pa zamuja, ne rabi izgovora, pri njej čas vedno je … točno poldne.   Vedno ima s seboj vse v veeliiki prazni torbi, a je nikoli ne odpre vsaj tukaj; pri meni nikoli nič ne pokaže,   a srce ima polno in … to se čuti, če bi vanj zarezal z nožem, bi ven zadišalo po domačem kruhu in če bi ga dal še pol zraven bi bili dve.   Med njenim specialnim vložkom, »intermezzo« mu reče preprosto, brez besed in brez ovinkov sklene v meni vse čakre še preden se kazalec premakne, skupaj sem spet kot gmota razvozlan.   Istomerno odide – neslišno-nevidno, skoraj rajsko.