Novice

literatura

Veliki pok

Veliki pok

LUD Literatura, 5. februar 2016 ― Mehak plamen sveče nam daje migetajočo rumenkasto svetlobo, najnovejša pesniška zbirka primorskega pesnika Jureta Vuge pa gori intenzivno modro, zato je opremljena s primernim naslovom – Modri plamen. […]
* * *

* * *

LUD Literatura, 5. februar 2016 ― Zadnjič je rekel (vzdihnil): Kaj bi dal (oh, kaj bi …),  da bi bila Marina Abramović še živa! Vprašala sem in pri tem resno mislila: Kaj daš, kaj […]
* * *

* * *

LUD Literatura, 5. februar 2016 ― Zadnjič je rekel (vzdihnil): Kaj bi dal (oh, kaj bi …),  da bi bila Marina Abramović še živa! Vprašala sem in pri tem resno mislila: Kaj daš, kaj […]
Kraterji neizrečenega

Kraterji neizrečenega

Radio Študent, 5. februar 2016 ― Pred kratkim smo pri založbi Sanje, nekako najbolj markantnem slovenskem domovanju Miljenka Jergovića, dobili prevod še ene izmed njegovih mnogih stvaritev: Levijevo tkalnico svile. Kot pravijo platnice in recenzenti, gre za svojevrsten prozno-poetični eksperiment. Avtor tokrat namreč ni napisal ne romana, ne zbirke kratkih zgodb, ne pesniške zbirke, ampak – vse v enem in obenem nič od navedenega. Gre za zbirko fragmentov, ki si jih je avtor zapisoval med potikanjem po stari celini in stikanjem po možganskih vijugah, sanjah in spominih. K temu dodamo pretenciozno imenovane 'romane v 500 besedah' in mestoma kakšno pesem, pa se svet Levijeve tkalnice svile počasi izrisuje pred nami. Naj vas naslov ne zavede; čeprav je arhetip Levija v zbirki vseprisoten, ga je moč prepoznati samo v enem krajšem zapisu, s čimer je prav poetično zaokrožen ustvarjalni proces. Lepo izbran naslov, ki sam po sebi plastično prikaže strukturo zbirke. Je samo eden izmed fragmentov, niti ne najmočnejši, a v duhu zbirke vseeno vseprisoten. Geist sam pa je problematičen. Namreč, navkljub precej harmonično usklajenim razbitim drobcem se med branjem ni možno otresti občutka, da je med špranjami neizrečenega spolzelo za cel planet tistega, kar bi bilo treba izgovoriti in ne samo nakazati. In to navkljub Jergovićevi močni reputaciji vodenja bralca za roko po neosvetljenih hodnikih do sobe tragične poante, kjer nas nato pusti same in čaka, da nas tragika oropa vse pomirjenosti s svetom in razgali golo empatijo. Jergović je namreč že pred časom precej prebrisano odkril formulo, kako biti 'didaktičen' zgolj s klesanjem estetskih tunelov do poante, ki je eksplicitno ne zapiše. Vse to izogibajoč se zdaj že stereotipnemu balkanskemu zatekanju k tragikomediji, toda, v kontrastu, s precej prefinjenim nakazovanjem nesmisla. Vsak bralec, ki ni trdno za okopi svojih lastnih ideoloških determinant, jih zlahka prepozna. Drugi pač ne. Pri Levijevi tkalnici svile se tako ravno zaradi mestoma nepreprič
Laurus: romanje

Laurus: romanje

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. februar 2016 ― Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogled mnogo raje usmeril Tarkovskijevi mojstrovini Andrei Rublev. Prikaz Rusije 15. stoletja, religioznosti v porah vsakdanjega življenja in vpogleda v posameznikovo pot, ki preko mnogih cest in dogodkov peljejo tega istega posameznika nazaj domov k samemu sebi. Najbrž gre za enega najboljših filmov, kar jih bodo kdaj posneli. In danes, pol stoletja po tem, ko je bil Andrei Rublev narejen, zapiram zadnje strani romana Jevgenija Vodolazkina in prvo, na kar sem pomislil, je bil prav ta film. vir slike: emka.si Takoj zatem mir, spokojnost, iskanje, ljubezen, navezanost, potovanje, predanost, bogaboječnost, strahospoštovanje, čudeži, narava in čas. Vse to je Vodolazkin v Laurusu hote ali nehote uspel mojstrsko preplesti, oplemenititi s pripovedjo, ki nemalokrat poseže po preprosti govorici onkraj knjižnega jezika in zgodbo nekajkrat zasuče tudi v daljno prihodnost. Rezultat je nekaj sto strani trajajoča izjemna hagiografska pripoved o Laurusu. Zdravilcu, ki je v rosno mladih letih izgubil s
Sitcom šifra

Sitcom šifra

Airbeletrina, 5. februar 2016 ― Povabili so me k pisanju komične serije za hrvaško televizijo. Nič takega, kar se ne bi zgodilo že marsikomu med nami. Kot v Sloveniji živeči Američan nisem imel pojma o Hrvaški, razen tega, da gre za južno sosedo, ki je bila nekoč kot Slovenija del skupne države Jugoslavije, in da hrvaški jezik spominja na slovenskega, samo da ima več j-jev. Pišem knjige in članke, v preteklosti sem napisal tudi kar nekaj dram, za televizijo pa nisem pisal še nikoli. Zato sem jim takoj rekel: »Itak, seveda bom.« Potem pa odhitel guglat: kako napisati komično serijo?

INTERVJU: VKLOP

Špehšpilja, 4. februar 2016 ― V današnji številki revije Vklop najdete dvostranski intervju z Boštjanom. “Nastopate v javnosti, prevajate knjige, poleg drugih projektov. Kako jih uskladite?Jaz sem mojster za zakalkuliranje z datumi. (smeh) Pride projekt, rečeš, ta pa je dober, bom naredil, potem pa vmes pride nekaj drugega. V nekem svetem planu sem imel, da bom knjigo napisal spomladi. Potem so vmes prišle druge stvari, pisanje pa se je zamaknilo na konec leta. Knjiga, ki bi jo moral prevajati, pa je čakala. Sem sicer kakšen teden poskusil delati sočasno, malo pisanja, malo prevajanja, pa se je izkazalo, da gre za nezdružljiva miselna procesa. Miselnih sinaps preprosto nisem mogel preklapljati dvakrat na dan, zato je delo na dveh tako različnih stvareh postalo neproduktivno. Sem pa se sčasoma naučil in si lahko privoščim reči ne. Vem pa, kako je bilo, ko si tega nisem upal, saj nisem vedel, kdaj bo prišlo naslednje delo. Sprejmeš vse, karkoli se ti nudi, nato pa si naenkrat zasut z delom. Na srečo sem zdaj v obdobju, ko je dela dovolj in lahko kakšno stvar tudi preskočim.”
Zločin, izgubljen v času: Alain Robbe-Grillet: Le Voyeur (1955)

Zločin, izgubljen v času: Alain Robbe-Grillet: Le Voyeur (1955)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 4. februar 2016 ― Normal 0 false false false SL ZH-CN X-NONE Čas je ena ključnih kategorij modernizma in modernističnega romana. V Mannovi Čarobni gori so relativnosti časa, vprašanju časa v literaturi ipd. posvečeni celi esejistični odlomki; problem razmerja med uradnim, državnim in osebnim, izkustvenim časom je ključen za interpretacijo Gospe Dalloway Virginie Woolf itd. Vendar je za samo strukturo romana čas morda le še pri Proustu tako odločilnega pomena kot pri Robbe-Grilletovem Vidcu. Razpad temporalnih razmerij v slednjem je namreč med glavnimi razlogi, zakaj bralec med procesom branja ne more izgraditi koherentne zgodbe in z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali je Mathias umoril trinajstletno pastirico ali ne. Osrednja oseba romana je Mathias, trgovski potnik, ki se je vrnil na svoj rodni otok, kjer upa, da bo uspel na hitro razprodati svoje blago – nič drugega kot ročne ure – in se še isti dan vrniti z isto ladjo na celino. Zato ga čas neusmiljeno preganja: Ko pa bo naposled tam, ne bo smel zgubiti niti minute; prav ta kratki čas, ki ga zaradi vrnitve ni mogoče podaljšati, je delal največ preglavic. Ladijska družba mu res niti m
Sokurov: Frankofonija. Neločljiva povezanost umetnosti in naroda.

Sokurov: Frankofonija. Neločljiva povezanost umetnosti in naroda.

KEVD'R, 4. februar 2016 ― Včeraj, 3. 2. 2016, se je v Kinodvoru premierno odvrtel film Frankofonija (Francofonia)  ruskega režiserja Aleksandra Sokurova, ki je znan predvsem po filmih Somrak (Dni zatmenija, 1988), Drugi krog (Krug vtoroj, 1990), Mati in sin (Mat’ i syn, 1997), Skrite strani (Tihie stranicy, 1993), Moskovska elegija (Moskovskaja elegija, 1987), Peterburška elegija (Peterburgskaja elegija, 1989), Moloh (Moloh, 1999) in Ruski zaklad (Russkij kovčeg, 2002). Leta 1995 ga je… More Sokurov: Frankofonija. Neločljiva povezanost umetnosti in naroda.
Je to (sploh še) gledališče?

Je to (sploh še) gledališče?

Airbeletrina, 4. februar 2016 ― Bodimo iskreni: Kralj Ubu nikdar ni bil zamišljen kot resni uprizoritvi namenjeno dramsko besedilo. Vsaka replika v njem je zajebancija in vsakršen poskus obvladovanja, žanrskega označevanja, dramskega razčlenjevanja ali filozofske interpretacije Jarryjevega teksta so zgolj intelektualistični nategi. Kralja Ubuja ni mogoče (in sploh ni treba) razumeti ali opredeliti, kajti vprašanje je, ali ga je avtor v svoji absintski naturi razumel ali pa ga je pač napisal, zato da bi šokiral in provociral konvencionalnega meščanskega teatra vajeno občinstvo. Kljub veliki neresnosti je Ubu klasičen gledališki tekst. In popolnoma neresno zares ga je na oder najresnejše gledališke institucije pri nas postavil Jernej Lorenci. Ali njegovo avtorsko predelavo ljubljanska Drama prenese?
Temelji Platonove filozofije – Stjepan Palajsa (Aljaž Zupančič)

Temelji Platonove filozofije – Stjepan Palajsa (Aljaž Zupančič)

Trubarjeva hiša literature, 4. februar 2016 ― Navadno mislimo, da filozofiranje pomeni abstraktno komponiranje z mislimi, ki se sestavlja v zakomplicirane in navadnim smrtnikom težko dostopne tekste. Stjepan Palajsa je v svojem predavanju o Platonu poskusil zastopati nasprotno stališče. Njegov osrednji cilj je bil namreč pokazati, da je filozofija v osnovi enostavna, kot taka dostopna vsakomur, hkrati pa uporabna za reševanje povsem konkretnih problemov.
še novic