Poiesis, 21. februar 2016 ― Uvodno misel oziroma anekdoto v tokratni razmislek sem si izposodil v manifestu italijanskega profesorja, specializiranega za italijansko literaturo in renesančno umetnost, Nuccia Ordineja, z naslovom Koristnost nekoristnega. Anekdota je iz življenja pomembnega italijanskega pesnika 19. stoletja, Vincenza Padule. Ko je bil še mlad študent, ga je oče vprašal, zakaj je v vseh abecedah vedno najprej črka A in šele potem črka E. Ker ni znal zadovoljivo odgovoriti, mu je oče hitro postregel s pojasnilom: »In questo misero mondo chi à è, e chi non à non è.« Anekdota je stara dobrih 150 let, a zdi se, da se je šele v zadnjih 70 letih, odkar se vsaj severozahodna četrtina sveta koplje v materialni blaginji in navidezni varnosti najdaljšega obdobja brez večjih oboroženih konfliktov v Evropi in Severni Ameriki, grozljivost misli Vincenzovega očeta udejanjila v vseh svojih pošastnih razsežnostih. Absolutna relativizacija vseh vrednot, ki jo je prinesel postmodernizem, je družbeno realnost zvedla na kup delnih, prigodnih, trenutnih začasnosti, v neobvladljivi imperativ koristnega, ki je hkrati postalo edina vrednota, okrog katere se formira in utemeljuje družba. Tudi (naj)manj pronicljivim posameznikom danes postaja kristalno jasno, da v družbi, v kateri živimo, tako rekoč nič več ne deluje, kot bi moralo. Posamezni družbeni sistemi [...]