Obala strasti, užitka in smrti

Obala strasti, užitka in smrti

KEVD'R, 19. februar 2016 ― Kinodvor je 18. 2. premierno ponudil še enega iz novembrskega filmskega festivala Liffe. Nemirna obala (A Bigger Splash) je remake erotičnega trilerja La piscine iz leta 1969, v katerem je blestela Jane Birkin. Obala ognjeniškega otoka Pantelleria postane nemirna – tako je režiser Luca Guadagnino zakoličil dogajanje – šele s sprecej nasilnim, vsekakor pa nepričakovanim… More Obala strasti, užitka in smrti

INTERVJU - PRIMORSKE NOVICE

Špehšpilja, 19. februar 2016 ― Jaša Lorenčič je iz Maribora prikolovratil do Ljubljane, da bi se tam pogovoril z Boštjanom s Trojan in objavil intervju v Primorskih novicah. Nepremagljivo vseslovenski članek. KLIK za branje. “Ko sva že pri teh likih. V vašem epopejnem Krstu pri Savici je Bogomila ... Kako naj se izrazim ... Milo rečeno, prasica?“Saj je v izvirniku tudi! Tip prevzame vero, da bi bil z njo, šele nato ugotovi, da ne more ‘biti’ z njo. Ne samo to, niti roke ne sme nase položiti, ‘če veš, kaj mislim’. Ene teorije Krsta razlagajo, da se je Prešeren želel prilizniti kleru s tem tekstom, ker si je Črtomir premislil, šel od malikov med kristjane, zgolj zaradi ženske. In v tem kontekstu je takšna škoda, da naj bi bil Prešernov osnutek prvega slovenskega romana zažgan. Ampak ko sva že pri Prešernu: on si ne bi nikoli na facebooku naštimal, da je v razmerju z Ano Jelovšek.””
Šta znači biti monah?

Šta znači biti monah?

KUD Logos, 19. februar 2016 ― ”Biti monah”, pisao je Džejms Džojs, ”tek je polovina onoga što znači biti umetnik.” Pod pojmom umetnika Džojs je imao na umu ne samo bavljenje umetnošću, već renesansno shvatanje čoveka kao stvaralačkog bića. Sveti Oci definišu ikonu Božiju u čoveku kao moć apsolutnog samoodredjenja – kao moć stvaranja radikalno novog sveta. Moć da se stvara [...]
John Le Carré – Call for the Dead

John Le Carré – Call for the Dead

Peripetije (Damjan Zorc), 19. februar 2016 ―   John Le Carré, katerega pravo ime je David John Moore Cornwell, že dobrih petdeset let velja za nespornega vladarja […] Objava John Le Carré – Call for the Dead je bila najprej objavljena na Peripetije (damjanzorc.net). The post John Le Carré – Call for the Dead appeared first on Peripetije (damjanzorc.net).
Moji junaki

Moji junaki

LUD Literatura, 19. februar 2016 ― Skidala sem sneg. Gledam skoz okno. Junaki mojega otroštva se potepajo in pretepajo, tresejo jablano, neverjetni pirati, osvoboditelji in osvajalci, kaj ste postali? Kdo živi v osvobojenih in osvojenih […]
Moji junaki

Moji junaki

LUD Literatura, 19. februar 2016 ― Skidala sem sneg. Gledam skoz okno. Junaki mojega otroštva se potepajo in pretepajo, tresejo jablano, neverjetni pirati, osvoboditelji in osvajalci, kaj ste postali? Kdo živi v osvobojenih in osvojenih […]
Knjiga v meni: Dnevnik dvornega norca

Knjiga v meni: Dnevnik dvornega norca

Airbeletrina, 19. februar 2016 ― To knjigo si lahko vtaknete v žep in greste, na primer, z njo mirno na razgovor za službo. V času, ko se bodo oni v pisarni pretvarjali, da resno intervjuvajo vse te kandidate na hodniku in da služba ni že oddana direktorjevemu nečaku, jo boste že prebrali. Malo se boste režali drugim, malo sebi, tako da čakanje ne bo povsem zaman.

Miloš Biedrzycki: Porumbescu po sledovih Herodota

Poiesis, 19. februar 2016 ― Šipci bodo torej zmeraj hoteli pesmi o Šipcih. V to sem prepričan. Šopci bodo hoteli brati o Šopcih. Pesmi Etiopcev so, kot vemo, temnopolte in širokonose. Tračanov – pegaste in rdečelase. Ko bi krave in konji pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge.   Šepci in Šapci so odkrili v sebi haploskupine. Nekaj kot zgrbančenja na kromosomih. Izhajajo iz starodavnih bojevitih ljudstev. Saj vendar ne iz nekakšnih kmetavzov. Punce, podobno kot lulčkov, verjetno nimajo haploskupin. Po tolikih stoletjih, ko je hrumel, kdor je le hotel,   po teh ravninah in z dolin navzgor, tu res vsaka ima lahko na kromosomih karkoli. Prikazujejo se v vseh mogočih velikostih, oblikah in odtenkih in mi mešajo glavo, oj, Miloš. Če premislim, je to skoraj boljše. Zato, ker so vse podobno lepe (so lepe!), si morajo kaj izmisliti, da bi se razlikovale.   Recimo: ah, te Šipke imajo lepe čipke. Šopke – so zapeljivke. Šepke – prefinjene. In tako naprej. Rade pravijo: me ____________________ smo takšne in takšne. Ti človek pa si beli glavo in piši pesmi za Šipce.   Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka in avtor
Predstavitev antologije Jolke Milič (Anja Grmovšek)

Predstavitev antologije Jolke Milič (Anja Grmovšek)

Trubarjeva hiša literature, 19. februar 2016 ― V četrtek, 11. februarja, je v Trubarjevi hiši literature potekala predstavitev antologije dvojezične poezije Poezija – bla, bla, bla od A do ...? / Poesia – bla, bla, bla dalla A allla ...? z dvoumnim, provokativnim podnaslovom Za 2000 evrov sodobne slovenske poezije / Per 2000 euro di poesia slovena contemporanea, ki jo je uredila, prevedla in izbrala slovenska književnica, urednica in prevajalka Jolka Milič.
Sektor Ž: Trn v peti starodobnega biološkega determinizma

Sektor Ž: Trn v peti starodobnega biološkega determinizma

Prepih ~ Draft (Tea Hvala), 18. februar 2016 ― Ljubljanski grafit iz leta 1991. Foto: Barbara Berce Februarsko edicijo Sektorja Ž bosta zaznamovala dva intervjuja, ki se bosta tako ali drugače dotikala spolnosti. V etru bomo gostile (nekdanjo) sodelavko oddaje, Mirno Berberović, ki nam bo predstavila teme iz svoje magistrske naloge z naslovom Spol in seksualnost pri slovenskih najstnikih: spreminjanje pojmovanja spola skozi
B. Brecht: Kdo je komu gospodar? Razmišljanje ob drami Gospod Puntila in njegov hlapec Matti

B. Brecht: Kdo je komu gospodar? Razmišljanje ob drami Gospod Puntila in njegov hlapec Matti

KEVD'R, 18. februar 2016 ― Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, drama, nastala izpod peresa enega največjih nemških dramatikov Bertolta Brechta, v svoji srži lucidno skriva perečo družbeno problematiko prve polovice 20. stoletja. Ker pa je to drama o večnih vprašanjih družbene neenakosti in socialnih razlik, se jo torej zlahka aktualizira in transformira v današnji čas. Gospod Puntila je nastal… More B. Brecht: Kdo je komu gospodar? Razmišljanje ob drami Gospod Puntila in njegov hlapec Matti
Igra z zidom

Igra z zidom

LUD Literatura, 18. februar 2016 ― Prozni prvenec Stanke Hrastelj je v češki literarni kontekst vstopil v skoraj idealnem trenutku. Med tukajšnjimi literarnimi kritiki namreč nekaj zadnjih let na področju proze poteka na sploh tvorna […]
019 Membranje: Zofijin filozofski svet

019 Membranje: Zofijin filozofski svet

Marsowci Membranje, 18. februar 2016 ― Zakaj spet filozofiraš? Nehaj že filozofirati! Takšni stavki so za marsikoga edini stik s filozofijo in filozofiranjem. Filozofija je prevečkrat sopomenka za nakladanje, kompliciranje in nerazumljivost. Tudi zato, ker nakladanja, kompliciranja in nerazumljivosti ne znamo in ne upamo poimenovati s pravim imenom.
Nezakrknjeno

Nezakrknjeno

LUD Literatura, 18. februar 2016 ― »[N]a dnu slehernega človeškega srca je mučilnica, kjer se vse gorje, vsa izguba, vsa nevzdržna bolečina tega patetičnega, smrtnega človeškega bitja, za katere se tako strašno […]
Črna kot ebenovina (trilogija Sneguljčica): Lumikki in njena preteklost

Črna kot ebenovina (trilogija Sneguljčica): Lumikki in njena preteklost

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. februar 2016 ― Musta kuin eebenpuu je tretja knjga cikla Sneguljčica avtorice Salle Simukke, ki vsaj zaenkrat zaključuje zgodbe o najstniškem dekletu v borbi proti kriminalu in zlu. Prvič je knjiga izšla pred dvema letoma, na naše police pa je Črna kot ebenovina priletela pred nekaj tedni in prvi dve deli zapolnjuje na zelo zanimiv način. V nekaterih elementih se popolnoma odmika od zasnove, na katero smo pomislili na začetku, a prav zato je branje lahko še bolj zanimivo. V prejšnjih delih cikla, Rdeča kot kri in Bela kot sneg, sem na začetku poudarjal predvsem pisateljičin poizkus ustvariti podobo najstniške gverile, ki se bori proti kriminalu, najprej doma in v drugem delu v Pragi, v ospredju katere je Lumikki Andersson, Sneguljčica. Dekle, s katero je Salla Simukka zgradila zelo zanimivo literarno osebo, ki ni vsemogočen pravljični lik in ima svoje šibke točke, a vseeno jo odlikuje neverjetni pogum in občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav zaradi nje je bilo najbolj zanimivo brati celotno trilogijo. In prav zaradi nje bo zadnja knjiga te trilogije še najbolj zanimiva. Druga zadeva, zaradi katere je ta trilogija dovolj zanimiva, da jo vzamemo v roke, je njena žanrska izvirnost. Večinski občutek, ki preveva branje teh treh knjig je, da beremo fuzijo med mladinsko problemsko literaturo, v kateri mladi mladim sporočajo, da niso edini s svojimi problemi, starim pa, da so njihovi problemi prav tako zelo pomembni; in povsem žanrsko kriminalno literaturo, ki poudarkov ne išče v refleksijah oseb in njihovih socialnih odnosov, temveč bolj v prikazu zločina in njegovega moralnega ter materialnega razreševanja. Fuzija dveh, na prvi pogled tako različnih žanrov, ki pa ima stično točko prav v Sneguljčici, ki je lik, ki naj bi združeval tako krhko podobo običajne najstnice kot tudi herojsko detektivko, ki tu in tam razreši še kak zločin ali pa ga prepreči. In zato sem že pri prvi knjigi zapisal, da me od vsega najbolj zanima prav to preskakovanje poudarkov, kot jih uporablja avtorica za o
Zmedenost fikcije

Zmedenost fikcije

LUD Literatura, 18. februar 2016 ― Opus Katarine Marinčič si je naposled utrl pot do francosko govorečega bralstva z delom, ki ga je ovenčala slovenska nagrada fabula. Francosko govoreče občinstvo se lahko […]

Franjo Frančič: Zima v krvi

Poiesis, 18. februar 2016 ― Nikar mi ne govori, vem, da čakaš, da storim prvi korak, ves čas, ko sva poslušala krike galebov, kot dve mački pred parjenjem, ko sva hodila okoli tistih podrtih hiš brez  streh, brez korenin so bile te hiše, iskala si mojo roko, se bližala, čakala si, mi dajala znamenja, videl sem lesk v tvojih očeh, mozaik kože pod prozorno majico, vonjal sem sok, ki je vabil, a vseeno, ničesar nisem storil, odpeljala sva se do kamnitih kipov na hribu, takrat pa, ko si postala skoraj cinična, odvrgel sem oklep, lupino, počasi sem te dvignil, položil v travo, počasi, da sem začutil kako drhtiš od pričakovanja, počasi sem te gladil in božal, podaljševal sem predigro, čakal, da me potegneš nase, da premagava razdalje telesa, čakal, da se odpreš kot školjka, čakal, da se prepustiva valovom, toliko, da se oprimeš mojih  bokov in las, toliko, da zaslišim sikanje kače, toliko, da slišim tiste sopeče besede, naj se ne sesujem, naj nadaljujem, naj te vzamem, vso, vso, tvoj krik, ki razpolovi nebo, čoln, ki se spušča k bregu, vesolje, mavrični val orgazma, ki te zalije in ihtenje: a ti nisi, ti nisi … Potem sediva tam v travi, opazujeva bela jadra, ki drsijo po modrini [...]
še novic