Radio Študent, 16. februar 2016 ― Petra Hrovatin pooseblja prav vse, kar gre uniformni in univerzalizirani, skratka večinski družbi blazno ali pa celo najbolj na kur... hočem reči, na jetra. Je lezbijka, menda tudi ženska, je umetnica, namesto po pohodniških palicah raje poseže po tistih bobnarskih, videti je dokaj androgena, kar rada poudari še s kravato, ki jo nosi razrahljano - in prav takšen je tudi njen način komunikacije. Govori namreč precej fragmentirano, na momente se izjemno navduši, nato obmolkne, se glasno smeji ali pa nepremično strmi v že kaj. Je polna idej, med katerimi je mnoge že realizirala, a diplomirala pač še ni, zato jo namesto na šalterju kakšnega urbanističnega urada prej najdete na Metelkovi, in to seveda na enem izmed robnikov. Tam ali kje drugje je domislila svojo prvo pesniško zbirko, ki jo je pod naslovom Mednožje misli leta 2010 izdala v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC. Drugo, ki jo danes tudi obravnavamo, je v začetku tega leta izdala pri isti založbi, jo poimenovala Poletni volkovi in zdi se, da je tokrat mnogo bolj jasno, kje, kako in zakaj je delo nastalo. Delo, ki bi ga morda lahko uvrstili v sodobno lezbično poezijo in v katerem poskuša avtorica ubesediti svoja občutja do ljubljene, vse tiste mukotrpne trenutke njene odsotnosti, prihajanja in vračanja ter podobne turbulence, se kaj kmalu pokaže za mnogo več kot še eno lezbično izpoved. Sestavljena iz štirih sklopov - Poletni volkovi, Mozaične vročine, Divje prikazni v vetru in Avgustovska nevihta -, ki vsak posebej definirajo čas in atmosfero, bralko umesti v sodobno džunglo. Ta je na eni strani amazonska lezbična nedotakljivost, na drugi pa surova družbena agresija. Da gresta ti dve z roko v roki, ni slučaj, in avtorica se poda na stoično pot preživetja v obeh. Hrovatin se v pričujoči zbirki poslužuje narativnosti, ki jo po navadi bolj pripisujemo prozi. Menim, da gre Poletne volkove brati kot novelični dnevniški zapis, ki ima svoje sosledje dogodkov in impresij, slednje pa so seveda reakcije na ta