Konteksti (Tomaž Bešter), 12. marec 2016 ― O tej knjigi nisem vedel ničesar. Tudi pričakovati nisem vedel kaj. Ni je bilo na nobenem seznamu. A po drugi strani na srečo vse to ne predstavlja nujnega pogoja za to (niti zadostnega v resnici), da bi rekli, da je knjiga super in da jo je fino vzeti v roke. O Pitonu na kolesu, knjigi novinarja in urednika Boštjana Isteniča, pa lahko povem prav slednje: ob branju sem se povsem nepričakovano zabaval, doživljal lepe predstave tega, kam lahko seže absurdnost vsakodnevnih situacij, si zamišljal, kako bi se vse skupaj lahko prav v tem trenutku dogajalo nekje blizu mene in se z veseljem prepustil prijetnemu občutku klasičnega happy enda. Piton na kolesu je zgodba, ki jo doživljam predvsem kot nepretenciozno situacijsko komedijo, ki se ne trudi prodajati večnih resnic, a v svoji preprostosti deluje kot sveže, predvsem pa zelo berljivo. In imam občutek, da je pri pisanju tudi avtor predvsem užival. vir slike: ocean-si.com Za kaj gre? Gre za veliko stvari. In precej oseb. Za eno mesto in za veliko pekarn. Za veliko pekarn in eno pekarnico. Za sosede in bivše prijatelje. Za frizerje in brate. Za zlatarje in roparje. In seveda tudi za pitona, kolo in izgubo spomina. Spomin je očitno zelo priročno orodje, skozi katerega optiko si lahko ogledujemo zgodbe. To sem videl že nekajkrat, na sicer popolnoma drugačen način tudi pred kratkim skozi Modiana. Če je bil tam spomin kot vrata v raziskovanje problemov, ki se nerazrešeno valijo proti sedanjosti, je v Pitonu na kolesu spomin tisti, ki ga kar nekaj časa v zgodbi pravzaprav ni. In zaradi tega so težave. Velike težave. Do tega pa ne pridemo kar takoj, na samem začetku. Piton na kolesu ima v resnici precej klasično zasnovano strukturo. Najprej predstavi glavne akterje in počasi gradi zaplet, za katerega poskrbi najprej pokvarjena blagajna v trgovini, ga nadaljuje pobegli piton, dokončno pa je tu, ko se Marko, glavni protagonist, po spletu povsem mogočih naključij v svoje stanovanju znajde z ogromno količino denarja, pištolo in p