Konteksti (Tomaž Bešter), 17. marec 2016 ― Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In moram povedati, da sem navdušen. Spomini na branje Islandcev tako ostajajo lepi, slaba vest pa bo nekolikanj ostrejše štrlela v udobje. Pred kratkim je na trg prišla knjiga, ki združuje kar dve Sjónovi zgodbi. Ideja knjige, ki vsebuje dve deli, vsako začenši s svojega konca in z drugačno naslovnico, se mi niti ne zdi tako slaba, najbrž pa se najde tudi kdo, ki mu takšno oblikovanje ne bo všeč. Zanimiv je predvsem izbor dveh del, med katerima je v nastanku minilo deset let. Najprej je tu Modra lisica (2003) in nato Fant, ki ga ni bilo (2013). Ali obratno, kakor vam drago. V resnici ni pomembno. Obe deli zaznamujeta posebno bralno izkušnjo, godili bosta takšnim bralcem, ki niso navezani na klasično zgradbo zgodbe in so pripravljeni na vpogled v družbo, ki ni le geografsko v povsem drugačnem okolju, temveč tudi časovno sega nekaj desetletij nazaj. Modra lisica je delo, ki sem se ga lotil najprej. In priznam, če bi moral izbirati, bi kot boljšo izbral prav to. Čeprav tega ne maram in se