Knjige pomagajo ..., 4. april 2016 ― Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke (iz japonščine prevedel Iztok Ilc). Ljubljana: Sanje, 2015. (Zbirka Sanje roman) Piše: Urška Orešnik Čudni časi so. Časi, ki od nas zahtevajo, da pokažemo svojo človečnost. Da smo dobri drug do drugega. Žal, za marsikoga, zaslepljenega s strahom, predsodki in nezdravo mero egoizma, nepredstavljivo. In v takih okoliščinah za večurni polet v tropske kraje na Biblosu izberem ne ravno počitniško čtivo, ki pa ga ne morem odložiti. Medtem ko so se drugi potniki raztegnili na proste sedeže in odvečni čas izkoristili za počitek, me je svetloba ekrana osvetljevala dokler nisem prebrala zadnje strani romana z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Avtor romana, Kenzaburo Oe, je v letu mojega rojstva prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Delo, o katerem pišem, pa je njegov prvenec, ki je izšel pri njegovih triindvajsetih letih. Po občutju brezizhodnosti, groze, zadušljivosti sveta me ta roman spominja na vzdušje romana Filio ni doma Berte Bojetu. Kljub temu da je roman verjetno vezan na neke točno določene zgodovinske okoliščine, ki jih je pisatelj izkusil na lastni koži, je dogajanje oz. okolje do te mere neprepoznavno, da bi se lahko roman dogajal na katerem koli vojnem območju. Mogoče je ravno zaredi svoje mladosti pisatelj roman napisal tako prepričljivo, tako presunljivo, kot je lahko le dojemanje vojne skozi oči otroka, ki še toliko bolj poudari njeno nesmiselnost. Zgodba sledi usodi petnajsterice dečkov, pozabljenih od staršev in sveta, ki se znajdejo prepuščeni sami sebi v vasi, ki jo je domnevno prizadela usodna epidemija in iz katere se je umaknila večina vaščanov, ki so jo odnesli živi. V tem zadušljivem ozračju otroci iščejo pot preživetja. In v vsej brezizhodnosti in temačnosti sveta se vseeno posveti iskra naklonjenosti glavnega junaka do deklice. Glede na atmosfero se bralcu svita, da se zgodba nekako ne more končati pozitivno oz. perspektivno, pa mu vseeno jua

Airbeletrina, 4. april 2016 ― Ker je Tekoči trak izjemno družbenoaktualno branje, in to kljub temu da je omejeno na Velenje. Da tematizira stavko izčrpanih (večinoma) bosanskih delavcev, ki so se ujeli v past, saj jim »če ne bodo delali brez plačila, ne bodo podaljšali delovnih pogodb, brez pogodb pa ne bo dovoljenj za bivanje. Ko delovne vize potečejo, bi se morali vrniti, od koder so prišli. Brez plačila. Tako je bilo edino upanje, da bodo morda nekoč nekaj le dobili plačano, če bodo delali brez plačila« (str. 25). Na koncu se za stavko pred Megradom vseeno odločijo, a ne zato ker bi dejansko upali, da bodo kaj dosegli, temveč, kakor ugotavlja protagonist, le zato, da se bodo vsaj enkrat po dolgem času do sitega najedli. Stavko delavcev namreč kot aktivni opazovalec spremlja osrednji junak Tekočega traku, En, ki se medtem spominja tudi stavke v proizvodnji gospodinjskih aparatov (Gorenje), kjer se je zaposlil, ko je fakulteto po materini smrti obesil na klin, in kjer je delala tudi njegova punca Dida.