Airbeletrina, 8. april 2016 ― Tretji roman Gorana Vojnovića z rahlo bedastim naslovom Figa bo neizmerno osrečil tako njegove največje oboževalce kot njegove najbolj zagrizene sovražnike. Oboji bodo namreč hitro ugotovili, da gre za nekakšno logično nadaljevanje romanov Čefurji raus! (2008) in Jugoslavija, moja dežela (2012). Tematsko se zgodba znova napleta okrog družine, čefurjev, razpada nekdanje države in vojne, ki jim doda še problematiko izbrisanih ter se v večji meri kot prej naveže na elemente ljubezenskega romana. Vse to pa je enkrat več zapakirano v pripoved, ki teče s tako lahkoto, da boste na koncu komaj verjeli, kako hitro ste prebrali skoraj 400 strani dolg špeh. Najbrž je poleg Vojnovića samo še Andrej E. Skubic resnično izmojstril ta »konverzacijski« tip proze, kjer ima bralec zaradi deloma pogovorne oblike povedi, ki sta ji podrejena tako opis kot struktura zgodbe, živ občutek, kot da ne bere knjige, ampak posluša pripovedovalčevo izpoved. Malo je metaforike, ki bi bila opazno lirična, umetelna, da ne rečem papirnata; posamezni dogodki in prizori pa imajo zmeraj pridih anekdotičnega, kot da je neka emocionalna nota že vgrajena vanje in samo še čaka bralca, da jo pobere. To je ena od ključnih sestavin, ki je Vojnoviću prinesla priljubljenost pri bralcih, četudi je nekatere med njimi tudi preslepila s svojo navidezno preprostostjo in premočrtnostjo, da so romanoma odrekali večjo umetniško vrednost. No, Figa bo s svojo monumentalnostjo in z očitnim trudom, da bi poglobila nekatera tematska jedra prejšnjih dveh romanov, te zadnje odkrito izzvala.