Airbeletrina, 26. avgust 2016 ― S Ko Unom, enim izmed najbolj znanih in priznanih pesnikov iz Južne Koreje, ki deluje tudi kot prozaist in politični aktivist, sem se srečala na vetrovni avgustovski dan in v pogovoru, ki naj bi trajal dvajset minut, a se je (brez vsakršnega negodovanja, drznila bi si celo reči, da v obojestransko veselje) razvlekel na dobro uro, spoznala, da mi je žal, da je šlo bržkone v tem primeru za enkratno srečanje: Unovi odgovori so se me dotaknili, kakor je on sam zatrdil, da so se ga dotaknila moja vprašanja: S temi vprašanji sem postal superiornejši svojemu včerajšnjemu Jazu, postal sem drug Jaz. Vaša vprašanja so kot pokrajina ... Ko hodiš po ulici, ti oči begajo mimo ljudi, mimo pokrajine, toda ko vidiš, zares, zares vidiš prelepo pokrajino, se ti pogled ustavi, zbereš se, se osredotočiš; seveda pa je pesnikovim očem namenjeno, da najdejo luč tudi v najbolj običajnih, najbolj vsakdanjih rečeh.