Konteksti (Tomaž Bešter), 24. september 2016 ― Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014. vir slike: emka.si Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo zgodbo o tem, kako se majhen fant po imenu Deedee nekega dne odloči, da bo poklical svojega očeta. Deedee ima le mamo, s katero sta od nekdaj živela sama, brez Ivana, ki je Deedeejev oče. In ima najboljšega prijatelja Rubna, s katerim preživljata vse proste trenutke, skupaj hodita tudi na karate. Pripovedovalec v zgodbi je Rubnov oče. In to so pravzaprav vse glavne osebe, s katerimi imamo v zgodbi opravka. Seveda so tu tudi drugi, a pravi junaki zgodbe so v resnici le ti štirje. Tu je tudi Rubnova mama in sestrica, ljudje iz Ivanovega življenja in Hector, ki je poskrbel za to, da so se ti štirje skupaj znašli na jugu Francije, ko je Ivan sprejel njegovo vabilo, da bo tu nastopil s svojo točko. A pravi zaplet romana Zadnji pobeg je drugje: Ivan šele s tistim klicem, v katerem ga Deedee pokliče, izve, da ima sina. Prvič sliši njegovo ime in prvič občuti, kaj pomeni, da je oče. Deedee ga z otroško nedolžnostjo, mimo materinega privoljenja in vednosti pokliče, in odpre povsem novo poglavje nj