Radio Študent,
20. september 2016
―
Že prvi korak v roman Anthonya Doerra Vsa ta nevidna svetloba nas preveje z vprašanjem. Vprašanje, ki se glasi: zakaj? Povzroči zamišljenost. Ta zakaj ni pozitiven, ni produkt vznika zanimanja, osuplosti, pričakovanja, temveč je nejevera. Preberimo si prvi stavek knjige in jasno bo. »O mraku lijejo z neba«. Niste slišali napak, prva beseda knjige je napačno črkovana, prevod se spotakne na prvi stopnici, lektor pa se spotakne ob prevajalca takoj ob vznožju, medtem ko bralec navali na grmado trupel, komaj ko začne z vzponom v besedilo. Čeprav tiskarske napake ni v izvirniku, ki je pisan v angleščini, je ta emblamatičen prikaz problemov romana.
S Pulitzerjem nagrajen roman postavlja vprašanja o kriterijih za to nagrado. Uspe se mu namreč spotakniti ob vsaki priložnosti, ko potrebuje preskok na višjo raven, da postane kaj več od le zglednega materiala za poletno branje. Roman namreč ni slab, slog je berljiv, gladkost besednega toka da tempu zgodbe frekvenco dobro odigrane Chopinove balade. Vendar je ta balada razčetverjena in postavljena v nesmiselno zaporedje. Doerr se je namreč odločil zgodbo podajati v časovnih preskokih. Roman se začne v letu 1944, ko v obzidanem mestu Saint-Malo na bretanski obali junaka zgodbe drgetata vsak na svojem koncu. Werner, mlad nemški vojak, ždi v pričakovanju na zavezniško bombardiranje, medtem ko Marie-Laure, slepa francoska deklica, zapuščena trepeta pred grozečo prihodnostjo. A te prihodnosti še dolgo ni. Zgodba se vrne v leto 1934, ko osemletni Werner še preživlja dneve v sirotišnici skupaj s sestro Lotte in služi nekaj malega denarja s popravljanjem radijev.
Wernerjev talent za tehniko opazi lokalni desetar Wermachta, ki ga pošlje v državno šolo in posledično v krut svet odraslih. Marie-Laure pa medtem preživlja čas v Parizu z očetom, ki je ključar v pariškem naravoslovnem muzeju. Svet narave in živali fascinira deklico, ki počasi izgublja vid. Vendar je tudi ona kmalu vržena v temačni svet človeka, ko nekaj let poznej
