Radio Študent, 30. september 2016 ― Pričujoči dnevnik je sestavljen iz nepreglednega števila zapisov, ki pa se v glavnem posvečajo dvema tipoma vprašanj; vprašanjem umetniške prakse in vprašanjem medosebnih odnosov. Zanimivo je to, da se Pavese v njih ne izpoveduje. Kritizira se, vključuje reference na dogajanje v svojem življenju, a to je le nek material, ki ga skuša intelektualno predelati. Zanimivo; če je danes žanr kolumne ali javnega dnevniškega zapisa prepreden s samoizpovedovanjem, se skozi Umetnost življenja kaže zavest o neki nerelevantnosti zadrževanja pri osebni zgodovini in čustvih ne samo v javnem prostoru, temveč tudi zasebno. Če je v sodobni publicistiki izpoved cilj, artikuliranje stališča pa sredstvo, je pri Paveseju – ki se je na koncu vendarle odločil, da bo dnevnike objavil – obratno. Pavese skuša doseči očiščenje z mišljenjem, v liniji osebno-javno, pri kolumnizmu pa se dosega ritualno očiščenje na prehodu iz javnega v osebno. Kar je bilo eksplicitnih referenc na osebno življenje, jih je Pavese za objavo dnevnika dal odstraniti. Knjiga je prežeta z neko sramežljivostjo do samega sebe. Misel v teh zapisih je seveda izjemno zgoščena. Vnosi delujejo kot očrti za eseje ali teoretska dela. So na poti k pojmu, a kratkost forme ne omogoča izpolnjenja te poti. Vpisi se ji prilagodijo in se oblikujejo v aforizme; teh je v Umetnosti življenja na pretek in so odlični. Okoli teh aforizmov ali pa brez njih so tu še izjemno lucidni prebliski, ki so artikulirani v nekaj povedih. Gre za nekakšne točke intenzitete, ki se vrežejo v spomin in kličejo k nadaljnjim izpeljavam. Ravno zaradi te intenzitete pa je knjigo težko brati. Aforizem za aforizmom, lucidna opazka za lucidno opazko. Ta intenziteta zahteva čas, čas za prežvekovanje. Pavese ne gradi svoje misli linearno, iz dneva v dan; misli se oblikujejo v odnosu do posameznega objekta, ga skicirajo, potem pa so puščene za kasnejšo uporabo, čemur sledi nova skica. Šele čez čas neka miselna nit spet pride na plano in se nadaljuje. Br

Radio Študent, 29. september 2016 ― Le vprašanje časa je bilo, kdaj bomo v slovenščini dobili prevod nadgrajene doktorske disertacije Franka Rude, ki je izšla v knjižni obliki pod naslovom Heglova Drhal, raziskava “Orisa filozofije pravice”. Knjiga je namreč v našem prostoru postala precej odmevna, ko je kmalu po svojem izidu v nemščini pred petimi leti sprožila debato med Zdravkom Kobetom in Frankom Rudo, ki se je odvijala predvsem v Problemih in lansko leto pripeljala do njunega soočenja v Trubarjevi hiši literature. Tako je vsaj delno prav zaradi Kobetove kritike Heglova drhal postala splošno znana in pričakovana knjiga. Vendar pa ta slava nikakor ni nezaslužena, Heglova drhal je namreč odlično napisano delo, ki na tristo petdesetih straneh podrobno - pogosto s prav dlakocepsko natančnostjo - obravnava pojem drhali v Heglovem Orisu filozofije pravice. Čeprav gre za na prvi pogled obroben pojem, je problem, ki ga predstavlja za Heglovo filozofijo pravice, enormen. Ruda ter mnogi drugi bralci tega Heglovega dela so namreč mnenja, da je drhal morda edino mesto v Heglovem sistemu, kjer kontradikcija ostaja nerazrešena; kjer torej ni povzdignjena in odpravljena s procesom Aufhebung. To pa bi lahko pomenilo nič manj kot mejo zmožnosti Heglove misli in zlom njegove politične filozofije. Problem sam je dokaj preprost: v civilni družbi, torej v sferi med družino in državo, kjer posamezniki občujejo in zadovoljujejo svoje potrebe predvsem preko tržnih mehanizmov, prav zaradi zakonov in naključnosti slednjih nujno nastaja revščina. Civilna družba v moderni državi s svojim lastnim delovanjem sistemsko proizvaja revščino, ki je kljub temu, da ima razvitih več mehanizmov za njeno lajšanje, ni zmožna odpraviti. Znotraj umnega in pravičnega organizma države po nujnosti torej nastaja in obstaja segment prebivalstva, ki ga ta, domnevno pravični sistem iz sebe izloča, mu onemogoča udejanjati lastno svobodo in ogroža celo njegovo možnost preživetja. Ta segment prebivalstva torej pravične institucije