Kristalni kardinal: paleta emocij

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. november 2016 ― Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem, v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA. Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega doživljanja tega, kar je. Kristalni kardinal je mogočen roman, ki s svojo neusmiljenostjo slika podobe življenja in vsakodnevja umetnika. vir slike: mladinska.com Branje romana sem zaključeval nekje natanko takrat, ko je Damir Zlatar Frey sedel v Cankarjevem domu na prireditvi ob izidu Kristalnega kardinala v slovenskem jeziku. Nedolgo nazaj. In priznam, da še vedno odmeva nekje v mislih. Gre za relativno obsežno biografski roman na petstotih straneh, ki se ukvarja z najpomembnejšimi postajami v življenju znanega hrvaškega gledališkega in opernega režiserja, koreografa, pisca, kostumografa, scenografa, ustanovitelja gledališča Koreodrama Ljubljana in umetniškega vodja festivala Zlati lev, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen. Ko sem preživljal čas v svetu slik, nisem bil nikoli osamljen. Freyeva pripoved je presunljiva in obenem kritična, satirična, filmska. Povsem natančna v tem kaj opisuje, grozljivo natančna, a obenem zelo poetična. Tako močno poetična, da kak pisun, ki bi včasih
Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

KEVD'R, 28. november 2016 ― Lawrence Ferlinghetti je pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, aktivist in ustanovitelj legendarne knjigarne, kasneje razširjene v zdaj že kultno založbo City Lights v San Franciscu. Njegov glas je glas zadnjega boema z baretko, še vedno močan glas bitniške generacije. Še edini živeči predstavnik tega prelomnega, revolucionarnega gibanja, čeprav manj znan ob Jacku Kerouacu, Allenu Ginsbergu in … More Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega
Ljubila sem, ko je odšla

Ljubila sem, ko je odšla

KUD Logos, 28. november 2016 ― Anna Augustyniak je poljska pesnica, novinarka, avtorica reportaž in urednica televizijskih dokumentarnih programov. Doslej je izdala knjigo kratkih liričnih proz Ljubila sem, ko je odšla (2013), ki odkrito in iz različnih zornih kotov govorijo o smrti bližnjega človeka, in pesniško zbirko Brez tebe (2014). Leta 2014 je bila nominirana za ugledno literarno nagrado Gryfia. Živi v Varšavi.    Roža [...]
Partenij številka 1

Partenij številka 1

KUD Logos, 28. november 2016 ― Alkman je bil arhaični lirik, najverjetneje iz 7. stoletja pr. Kr, ki je deloval in ustvarjal v Sparti. Partenij številka 1, imenovan tudi Louverski partenij po papirusu, na katerem je bila pesnitev odkrita in ki se danes nahaja v Louvru, je njegovo najdaljše ohranjeno delo. Kljub vsemu sta izgubljena začetek in konec pesmi, prvih 35 [...]
METODE KOLEKTIVNE IMPROVIZACIJE

METODE KOLEKTIVNE IMPROVIZACIJE

Radio Študent, 28. november 2016 ― Bereš, podčrtuješ, planiraš, v lobanji že totalno premelješ tekst recenzije, ampak moment vsakega začetka in razvoja pisanja v bistvu ostaja nepredvidljiv, vse do takrat, ko se preprosto mora zgoditi in steči. Podobno gledališka improvizacija začne v znanem in ga odpelje v neznano. Ali kot bi rekel Keith Johnstone: improvizacija je ritenska hoja, kjer so pred očmi na uporabo razprte vse pretekle možnosti, a z njimi divergentno vstopaš v nove kombinacije. Vpogled v mentaliteto improvizacije ponuja knjiga Collective improvisation from Theater to Film and Beyond, pod avtorstvom režiserke, igralke in raziskovalke na področju teorije kulture, Sonje Vilč. Izdana v koprodukciji Kolektiva Narobov, založbe Maska ter Zavoda Federacije, je pisana v angleščini z namenom mednarodne dostopnosti in v svojem pristopu predstavlja pravzaprav unikaten doprinos na področju tekstov o tehniki improvizacije. Delo ni ne pedagoško tehnični priročnik niti težkokategorna dramaturška teorija, temveč predvsem refleksiven in koncizen pregled idejnega ozadja kolektivne improvizacije, tistega konceptualnega komposta, na katerem improvizacija sploh lahko vzklije. Telo teksta je razdeljeno v tri sklope. V prvem so pregledno predstavljeni začetki in razvoj ključnih smeri gledališke improvizacije, in sicer skozi tri glavne figure: Keitha Johnstona, Violo Spolin in Dela Closa. Kolektivna improvizacija v naslovu meri torej na širši koncept, ki je mogoč v okviru več umetniških zvrsti, od jazza in radijskih iger do uličnega performansa, gledališča in filma. Kot v predgovoru izpostavi že filozof in improvizator Gregor Moder, avtorica improvizacijo obravnava kot kulturni fenomen, kjer je njeno umetniško naravnanost potrebno razmejiti od njenih zabavljaških odvodov, obenem pa izpostaviti politične in estetske implikacije. Vendar v svojem pristopu dosledno ostaja idejno refleksivna, besedilo ni zamaščeno in obremenjeno s politično in estetsko teoretskimi izpeljavami, v njem sploh ni najti pojmov
Za živali gre: Kam so šle vse srečne krave?

Za živali gre: Kam so šle vse srečne krave?

Airbeletrina, 28. november 2016 ― Dedek Jože je umrl, ko sem imela osem let. Spominjam se ga le po drobcih … Spomnim se, na primer, da je bil kolerik. Da ni maral, če je moj oče igral klavir, kadar si je on zamislil, da bi bilo dobro pokositi travnik pred hišo (ne glede na to, kako nedavno je bil pokošen). Spomnim se, da sta si vsakokrat, ko je šla babica po opravkih, v trgovino in v banko, izmenjala kratke poljubčke, pri katerih sta komajda staknila ustnice. Spomnim se, da je rad jedel kuhan krompir in esihflajš (mesno solato). Seveda – spomnim se, da je bil slep. Spomnim se, da sem imela od vseh različic najraje njegovo Pepelko. In spomnim se, da sva, ko sem imela dve, tri leta, skupaj hodila k sosedu po domače mleko.
Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe

Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe

ARS Izšlo je, 28. november 2016 ― Pisateljica in restavratorka specialistka Lucija Stepančič se v svoji novi knjigi Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe vrača h kratki prozi. V zvrstno zelo različnih besedilih – v knjigi srečamo tako klasično kratko zgodbo kot večdelno pripoved ali celo besedilo v obliki intervjuja – iz presenetljivih perspektiv humorno  razgalja tragikomedijo človeškega tkiva. Lucija Stepančič bo knjigo predstavila […]
»Knjige po izidu ubirajo samosvoje poti« – pogovor z oblikovalko nagrajene knjige Made in YU 2015

»Knjige po izidu ubirajo samosvoje poti« – pogovor z oblikovalko nagrajene knjige Made in YU 2015

ZRCalnik, 28. november 2016 ―         Dva od plakatov Tanje Radež z razstave Samouresničljive prerokbe, ki je na ogled v MAO še do 11. decembra.     Za Slovenskim knjižnim sejmom je padla zavesa. Založba ZRC je na svoji stojnici prodajala knjige, organizirala pa je tudi dve debatni kavarni; o prvi z naslovom Besedni zaklad naš vsakdanji: ali… Več »Knjige po izidu ubirajo samosvoje poti« – pogovor z oblikovalko nagrajene knjige Made in YU 2015
Pesmi

Pesmi

KUD Logos, 27. november 2016 ― Molče Bodi spokojen.Prisluhni kamnom zidu.Mólči, poskušajoizreči tvoje ime.Prisluhniživim zidovom. Kdo si?Kdosi? Čigavmolk si?Kdo (bodi tiho)si (kot so tihoti kamni). Nemisli na to, kar si,še manj na to,kar nekoč bi mogel biti. Rajebodi, kar si (toda kdo?),bodi nezamisljivi,ki ga ne poznaš. O, bodi spokojen, doklersi še živin okrog tebe živijo vse stvari, govorijo (ne slišim)tvoji lastni [...]
Senescence: Liquid Time Capsule installation at Pixxelpoint festival in Nova Gorica

Senescence: Liquid Time Capsule installation at Pixxelpoint festival in Nova Gorica

Prepih ~ Draft (Tea Hvala), 27. november 2016 ― On Friday, December 2nd, the 17th edition of international festival of contemporary art practices Pixxelpoint is starting in Nova Gorica, Slovenia. It is curated by Rene Rusjan, visual artist, educator and cofounder of School of Arts (University of Nova Gorica), who wrote in her introduction: We. Does this mean the We and the collective You, You and I, or is there also a They, and if so, who
Instalacija 'Senescence: utekočinjeni čas' na festivalu Pixxelpoint v Novi Gorici

Instalacija 'Senescence: utekočinjeni čas' na festivalu Pixxelpoint v Novi Gorici

Prepih ~ Draft (Tea Hvala), 27. november 2016 ― V petek, 2. decembra, se v Novi Gorici začenja 17. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Letošnjo edicijo kurira Rene Rusjan, vizualna umetnica, pedagoginja in soustanoviteljica Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, ki je v uvodniku zapisala:  Mi. Smo to mi in vi, jaz in ti, so to tudi oni – in kdo so? Smo to Goričani, Slovenci, Evropejci, kristjani, ateisti,
še novic