Airbeletrina,
27. december 2016
― Če bi morala pred iztekom leta razglasiti knjigo, do katere imam izrazito ambivalenten odnos, bi bil to novi roman Zadie Smith Swing Time. Knjigo sem naročila že poleti, mesece pred njenim novembrskim izidom, in se je veselila, kot bi bila moja lastna. Smith me je s svojim prvencem Beli zobje (Beletrina, 2004) namreč očarala do te mere, da sem ji hitro odpustila manj kakovosten roman O lepoti (Učila, 2008), nanj pozabila in se v njeno pisavo znova zaljubila ob histeričnem NW, ki v slovenščini še ni našel zatočišča. Ob njenih treh romanih sem se naučila, da je odprta za eksperiment in od vsakega svojega nadaljnjega dela zahteva odklon. Ali, po domače, ni ji do udobja. Prav te lepe lastnosti so me že poleti navdale z zaupanjem, da bo Swing Time noro dobra knjiga, ki se je bom spominjala enako intenzivno, kot se še danes spominjam Belih zob.