Airbeletrina, 7. februar 2017 ― Odraščali smo z Abdulahom Sidranom (1944). Nekako je bilo podobno tistemu, o čemer je pisal že Frank O'Hara v znameniti pesmi Filmska industrija v krizi ali pa v Personističnem manifestu, kjer je rekel, da raje hodi v kino, kot pa bere poezijo. Saj je le malo pesnikov, ki bi bili bolj zanimivi od kinematografije. In Sidrana nismo poznali ne kot pesnika ne kot prozaista, ampak kot scenarista, ki je zakrivil scenarija za dva temeljna filma naše mladosti (Ali se spominjaš Dolly Bell in Oče na službenem potovanju), iz katerih še danes kdo od nas izreče kakšen stavek, kot je tisti: »Dva puta bez vađenja.«, ali pa stavek, ki ga je izrekel Slavko Štimac: »Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem.« Filma je seveda režiral Emir Kusturica.