Knjige pomagajo ..., 26. februar 2017 ― Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je. (prevod: Jana Kocjan) Ljubljana: Modrijan, 2015. (Bralec, 87)Piše: Urška Orešnik Kdaj pomišljate o tem, v kakšnih svetovih živijo ljudje okrog vas? Sosedi, ki jih pozdravljate na stopnišču, ljudi, s katerimi vsak dan čakate na avtobus, s katerimi se srečujete na ulicah ... Kakšna življenja živijo, kakšne misli se jim podijo po glavi in kakšna čustva bučijo v njihovih prsih? Vsaj mene je takšen premislek doletel po prebiranju romana mlade Norvežanke Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je. Osrednja (anti)junakinja romana je Mathea Martinsen, stareša ženska, ki živi povsem normalno upokojensko življenje s svojim soprogom Epsilonom. Že na prvih straneh spoznamo njeno posebno naravno, sledimo njenemu, sem in tja precej hudomušnemu, toku misli. Pred bralcem se razkriva portret precej samosvoje, posebne ženske, za katero težko rečemo, da ni inteligentna, ali da je mogoče duševno prizadeta (kar na trenutke gotovo pomislimo, o čemer smo precej debatirali tudi v našem krožku), nazadnje pa zaključimo, da gre za osebo s skrajno ozkim svetom, iz katerega ima veliko težavo izstopiti. Njeno življenje je omejeno na stanovanje v bloku in njegovo bližnjo okolico, trgovino in občasno tudi knjižnico. Je v nenehnem strahu pred srečanji in interakcijami z drugimi ljudmi in si v glavi predvaja scenarije, ki bi se lahko bili zgodili ... Vendar se hkrati svoje male, nepomembne eksistence zaveda in se včasih loti hecnih podvigov, kot je poizvedovanje po svoji lastni telefonski številki na informacijah. Predvsem pa jo tare misel na smrt. Obsedena je s prebiranjem osmrtnic, katerih citati se pojavljajo na precej obskurnih mestih v romanu. "Živi. Užij dan. V spalnici stojim pred posteljo in se sprašujem, kako se užije dan. Na koncu se odločim in kot ponavadi začnem z osmrtnicami." (str. 10)  Pri branju tega romana se je pokazalo, da je eden tistih, ki bralce polarizira - od nekaj predvs