Poiesis,
23. februar 2017
― Ne zgibaj barčic, Ljubec! Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja, grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo. Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov, jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov, amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja. Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val? Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve, je mavrični most za Onkraj. Utopi z njimi vso neizmerno žalost, brez pomisleka zasuj še mene. Enaki smo, živi in mrtvi, tu in tam ljudje. Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ne zgibaj barčic, Ljubec! (pesem bo objavljena v zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem”, ki izide marca 2017)