Radio Študent, 15. marec 2017 ― Pravijo, da je queer teorija stvar devetdesetih. Rodila naj bi se februarja 1990 na konferenci Univerze v Kaliforniji v Santa Cruzu; odrasla naj bi sunkovito, v roku leta ali dveh, ter svoj vrh – in začetek konca – dosegla nedolgo zatem, še pred iztekom milenija. Mamljivo jo je opisati kot nekaj, kar v resnici nikoli ni bila ali vsaj ni hotela postati: queer teorija ni disciplina, ni akademska smer. Njen namen je ravno nasproten, kontra-sistemski. Obljuba queer teorije je obljuba odprtosti: odprtosti drugemu, drugačnemu, neubesedljivo deviantnemu. Začelo se je s spolom in seksualnostjo: moškost in ženskost sta performans, in ne naravna danost, pravi Judith Butler; homo- in heteroseksualnost sta točki na spektru, in ne zaključen binom, pravi Eve Sedgwick. Nadaljevalo pa ambiciozneje, s prestopom queer metodologij na teren kulture kot take. Devetdeseta minejo v znamenju ene, univerzalne geste: queer ni stvar, temveč odnos - ne samostalnik, ampak glagol; in kot glagol ga je moč aplicirati povsod. Kviranje tega, kviranje onega. Kviranje umetnosti, prihodnosti, prostora, časa; to je paradigma queer teorije od sredine desetletja naprej. Koncepti, objekti, zgodovinske figure, vse, čisto vse, postane predmet queer subverzije. Pravijo, da je šla teorija s svojo odprtostjo tu predaleč, da je sprva precizen termin zgladila do popolne brezobličnosti. Pravijo, da beseda queer ne oznanja več ničesar, le še zmedenost in splošnost ... Pred nami je torej predrzna knjiga. Karl Schoonover in Rosalind Galt, avtorja monografije Queer Cinema in the World, se zavedata, da stopata po spolzkem ledu, a kviranju se še nista pripravljena zlahka odreči. »Danes je v humanistiki zavladal odpor,« zapišeta v uvodu. »Brezobzirno kviranje se pogosto smatra kot zastarelo in zgrešeno. Vsem queer kritičnim praksam je nadeta oznaka definicijske ohlapnosti in ohlapnosti obravnavanega objekta ... Med pisanjem knjige sva se temu mišljenju uprla.« Queer, world, cinema: tri besede, ki jih ne g