Radio Študent, 9. maj 2017 ― Zanimivo je, kakšen šmek s seboj vedno prinesejo v našo zeleno prestolnico iberski skribomani. Razlog, zaradi katerega očitno vzbudijo v obiskovalcih toliko pozitivnih občutkov, da so pripravljeni zlesti iz svojih bivališč in se udeležiti literarnega večera, je neposvečenim v duševnost zahodnega Mediterana – sem spadam tudi sam – svojevrstna neznanka. Tako je bilo tudi ob obisku Joseja Irazuja Garmendie, zvanega Bernardo Atxaga. Vendar, tukaj ne bo beseda tekla o literarnem večeru na festivalu Fabula, a je pogovor s pisateljem pomemben za nekaj zaključkov pri kritiki pričujočega dela. Bernardo Atxaga, baskovski pisatelj, ki je pred kratkim obiskal festival Fabula, je ponudil v pokušino svoj roman Dnevi Nevade, ki je pri založbi Beletrina izšel v sklopu festivala. Gre za fikcionaliziran biografski roman, ki je nekakšna zlitina zgodb, ki jih je avtor zbral in napisal med pisateljskim gostovanjem v Renu, kateremu je dal prednost pred prestižnim Harvardom, kamor so ga tudi vabili. Sama struktura ni revolucionarna, a učinkuje. Zgodbe, dogodki, črtice in ostali krajši zapisi skupaj sestavljajo daljši presek bivanja v Nevadi, opisujejo vsakodnevno udejstvovanje v akademski sferi tega pogrošnega kockarskega paradiža. Tako tematika zapiskov variira od jutranjega spremljanja hčerk v lokalno šolo, preko predrage dezinfekcije hiše, kjer so v kleti idealni pogoji za gojišče strupenih pajkov, turističnih potovanj po puščobi in mrazu nekoč divjega zahoda, pa do ugrabitve in umora deklice iz sosednje hiše. Zadeva se bere kot tipičen lifesnap prišlekov v Združenih državah, malo večerjic, malo predstavljanj in ’casserol-ov’, ogledov zanimive okolice, ki smo jo do sedaj poznali samo preko idiličnih slik, ki so nam jih razna občila kultivirala v preteklih dvajsetih močno globalnih letih. Ustaljen ritem pa vseeno v konstantnih, a redkih taktih prekinjajo ’intermezzo’ spomini iz pripovedovalčevega baskovskega otroštva in mostovi, ki jih je postavil težkokategorni bokser P