Radio Študent, 7. maj 2017 ― Pa dajmo si za začetek predstavljati, da bi se določen posameznik iz Šiške odločil, da bo svojo četrt umestil nazaj na zemljevid kot suvereno mesto. Potem bi narisal meje, ki bi mesto ločevalo od Ljubljane, poiskal sestrsko mesto in vzpostavil institucije, ki pritičejo vsakemu pravemu mestu – šole, bolnišnice, in tako naprej. Prav to stori glavni junak angleškega romana Sellout, kar zaradi uporabe prvoosebnega pripovedovalca bralec doživi brez cenzure in ovinkarjenja. O glavnem liku bralec ne izve veliko, zgolj to, da je Afroameričan in nekdo, ki bi mu pri nas rekli vaški posebnež. Temu je tako predvsem zaradi nekoliko nenavadne vzgoje, ki jo je bil deležen s strani svojega očeta. Ta je vključevala veliko socialnih eksperimentov in šolanje na domu, kjer je bil poudarek predvsem na zgodovini Afroameričanov v ZDA. Razlog, zakaj se svojo getoizirano četrt odloči vrniti na zemljevid, ni zgolj nostalgija, zato tudi način ni povsem navaden – odloči se namreč subvertirati segregacijo in suženjstvo. Roman tematsko izpostavi za ameriško družbo eno izmed najbolj perečih tematik, enakopravnost – equality, segregation – segregacijo in črnskost – blackness. Enakopravnost naj bi vsekakor veljala za vse ljudi v državi, toda oče glavnega lika je žrtev policijskega izživljanja nad črnci, neusmiljeno ustreljen, ker sta policista napačno presodila, da ima pri sebi orožje. Nadalje, rasna segregacija v ZDA je zakonsko prepovedana, toda zakaj potem po ponovni uvedbi segregiranih šol v Dickensu pride do zmanjšanja kriminala v Dickensu, boljših razmer v razredih in s tem rezultatov na preizkusih? Beatty teh tematik ne bi mogel tako izrazito preigravati, če tudi sam ne bi bil del afroameriške skupnosti. Prav tako ne bi mogel uveljavljati takšne ostrine pri obdelavi tematik romana, če za to ne bi uporabil satire. Ta stara rimska zvrst ima le eno zapoved, je izrekanje resnice z nasmeškom na ustih, ridendo dicere verum. Prav zaradi tega pa satira dandanes živi zgolj pogojno: lj