Radio Študent, 4. maj 2017 ― Daniel Miller je angleški antropolog, najbolj znan po svojih študijah o našem odnosu do stvari in posledicah potrošništva. Knjiga Materialna kultura je slovenska izdaja enega izmed njegovih najbolj znanih del z naslovom Stuff. V njem v sproščenem tonu, ki tudi zaradi končne zaokroženosti, ko se zaključek knjige stakne z začetkom, spominja na formo predavanja, beremo nekakšen presek vseh njegovih ključnih dosedanjih študij. Poleg teoretske utemeljitve, ki jo bomo pod drobnogled vzeli kasneje, poglavja vsebujejo razmisleke o vlogi sarija v indijski kulturi, o pomenu in nošenju jeansa, o vlogi digitalnih medijev ter o funkciji predmetov na preseku med življenjem in smrtjo. Uporabljena besedica – funkcija - je tudi eden izmed ključnih izrazov Millerjeve gradnje svojega teoretskega okvirja. Z uporabo te besede namreč namiguje na to, da so za razpravljanje o predmetih in njihovem pomenu ključni odnosi med stvarmi, njihova uokvirjenost v mrežo pomenov – gre za zaključek, ki ga, kot priznava sam, dolguje strukturalizmu in Levi-Straussu. Ko razmišljanju o funkcijah predmetov doda še misel, da njihova „oblika sledi namenu“, se od Levi-Straussa pomakne še globlje v zgodovino, na sam začetek dvajsetega stoletja, ko so ruski formalisti klepali teorije o pesniškem jeziku in zaključili, da se praktični jezik osredotoča na pomen, pesniški pa sam nase, torej na obliko. Tukaj pa se podobnosti z retoriko formalizma ne končajo: Miller se zavzema tudi, denimo, za koncept ponižnosti stvari, kar pomeni, da stvari naša življenja usmerjajo v tolikšni meri, da jih sploh več ne opazimo. Naloga raziskovalca je potemtakem obratna: gledati na predmet oziroma stvar tako, da ga vidimo v novi luči. Ideja zelo spominja na postopek potujitve, ki ga je v umetnosti priporočal Viktor Šklovski. Potujitev, ki naj bi veljala za bistvo umetniškosti, je tako postopek, ki neko zaznavo postavlja v nov, nenavaden, nepričakovan okvir, zaradi česar pride do tvorbe novih informacij in pomenov. Prav