Radio Študent, 3. maj 2017 ― Vladimir Tabašević, rojen leta 1986, je, kar se književnosti tiče, začel kot pesnik, ki je sodeloval v skupini Cache´. Predstavniki te skupine so delovali po načelu DIY, pesniške zbirke pa so pogosto izdelovali neposredno na svojih predstavitvah. Tabašević je do sedaj objavil štiri knjige poezije. Obenem je soustanovil portal Prezupč, ki je poskušal lokalno stvarnost skozi uvid v tamkajšnja razredna razmerja analizirati z marksističnim konceptualnim aparatom. Z romanom Tiho teče Misisipi, ki ga je leta 2015 izdal pri manjši založbi Kontrast, se je uvrstil med “zahodnobalkanske” literarne zvezde. Kot zelo viden predstavnik neke izrazito potentne in diferencirane generacije, ki mestoma prevprašuje osnovna pravila literarnih vrst in založniškega delovanja in ki Beograd uvršča med najbolj zanimiva književna prizorišča Evrope, predstavlja fenomen, ki v Sloveniji ta hip ni možen in ki ga je ravno zato treba obravnavati. Tiho teče Misisipi, ki je letos v drugi izdaji izšel pri gigantu Laguna, je kratek roman. Dogaja se v času vzpona srbskega nacionalizma, tik pred vojno in med njo. Ta čas je zagrabljen s književnim aparatom, ki uspe v dvojem. Obdobje demistificira, odvzame mu tragično patino, s katero ga je v veliki meri premazala predhodna generacija piscev, obenem pa z izognitvijo klišeju ne zaide v cinično distanco ali relativizacijo. Deloma mu to uspe zaradi otroškega junaka, Denija, ki ga muči družinska zgodba, ločitev staršev, tesno povezana z njihovo revščino. Otroški lik gleda na stvari ravno dovolj naivno in obenem ravno dovolj prizadeto. Vendar je tu še drugi ključni prijem, namreč raba jezika. Zgodba je stisnjena na majhen prostor, vendar se obenem zdi, kot da se precej vleče in da je precej zgoščena, da na njej ni nič posebnega in bi jo bilo mogoče ubesediti še na krajšem prostoru. Sestavljena je iz nekaj opornih točk, ki se kot nekakšna gosta slina povezujejo, obenem pa jih omenjena raba jezika dela ohlapne, skorajda arbitrarne. Ta se opira na dv

Radio Študent, 3. maj 2017 ― Nek partikularen vtis ob branju tretje Buntove knjige je, da jo poganja nekakšna strast do formalizacije. Če splošno in prazno izjavo bolje določimo: to, kar naj bi a-cogito formaliziral, in ob koncu prvega dela je ta forma tudi povzeta, je neka oblika Dvojega, nekaj, kar ima svojo »sceno«. A tu je treba dodati: ne gre za Dvoje nemogoče dialektike, spolnih nerazmerij, čeprav so ta na nek način prisotna, ali Dvoje kake posebne razlike. Za figure Dvojega, ki so jo na različne načine obdelovali predvsem francoski in nekateri ljubljanski filozofi v spregi marksizma in psihoanalize, kot skupno potezo lahko navedemo, da se v glavnem ukvarjajo s formalizacijo nekega nerazmerja. Buntovo Dvoje, kar je recenzentova formulacija, je vselej vstavljeno v neko razmerje in drugače ga niti ni mogoče misliti. A ravno to ga dela posebej težavnega, kolikor ga na eni strani kljub obstoju prežema protislovnost, na drugi strani pa ga na nek način ni mogoče misliti od zunaj, kot objekt. Sorodna opazka je, da v tem, kar avtor imenuje a-cogito, ni nič očitnega – na nek način sledimo nekemu odkritju, ki se očitnosti vztrajno izmika. Zato ob koncu prvega, bolj spekulativnega dela, ko nam avtor vendarle predoči formo a-cogita, morda še vedno ne verjamemo, da ta obstaja kje drugje, kot v podani argumentaciji. Zato nas drugi del knjige sooči z njegovim še kako tuzemskim utelešenjem v nekem specifičnem oblastnem razmerju in v neki specifični umetniški obliki. Knjiga Aleša Bunte »a-cogito« je v opaženem nekakšen bistveni stranski produkt prejšnje, »Magnetizem neumnosti«, ki je tako ali tako spet nastala kot bistveni stranski produkt nekega avtorjevega predavanja o neumnosti v okviru Delavsko pankerske univerze. »Izvorna ideja te knjige«, prizna aktualni Bunta, »moj primarni cilj je bil razviti konsistenten, neovrgljiv dokaz obstoja neumnosti.« Če poslušalca in poslušalko zanima, kako se je stvar iztekla, ju moramo pač povabiti k branju. A-cogito je namreč glede na razpravo o neumnosti

Airbeletrina, 3. maj 2017 ― Janez. Rojen v Splitu. Kjer se je, navkljub svojemu imenu, tako kot ostali lokalci rad sprehajal po rivi ter igral picigin in briškulo. V zgodnjih najstniških letih se je preselil v Ljubljano, se hitro navadil na novo okolje, dobil prijatelje iz bloka in hodil plavat na Kolezijo, čeprav, kot se za pravega Splitčana baje spodobi, v bistvu sploh ni maral plavanja. Rad je poslušal Procol Harum in The Kinks. Sčasoma se je preselil na Gorenjsko, kjer je fascinacijo s poletnim namakanjem v hladnih jezerih še težje razumel, namesto Kinksov pa se je v njegovem glasbenem stolpu vse pogosteje znašel tudi kakšen dalmatinski plošček. Najprej je na vrsto prišel Oliver,