Radio Študent,
27. junij 2017
―
Pred kratkim je pri založbi Polity Press izšla knjiga z naslovom Rise of Realism. Knjiga sama po sebi bolj spominja na natisnjen podcast [podkest] kot na klasičen teoretičen tekst, ker imamo opravka s pogovorom med dvema filozofoma, Manuelom DeLando in Grahamom Harmanom. Imena, ki ju sigurno poznajo vsi vestni spremljevalci sodobnih filozofskih tokov, saj sta bila namreč oba člana gibanja, ki je pred leti dvignilo kar precej prahu in ki se do danes še ni povsem polegel. Govorimo o spekulativnem realizmu, gibanju, ki naj bi kontinentalno filozofijo prebudil iz njenega idealističnega sna ter jo preusmeril na pota realizma.
Posebnost spekulativnega realizma, v odnosu do preostale kontinentalne filozofije, je v tem, da vzame problem realizma zares in ga ne obravnava več kot le psevdo-problem. V filozofijo želi ponovno vpeljati spoznanje reči same na sebi in realnost osvoboditi spon, ki so ji jih nataknili filozofi od Platona naprej, številni nadaljnji filozofi pa so jih še tesneje privijali. Immanuel Kant je, kot eden najvplivnejših predstavnikov »tradicionalne« kontinentalne filozofije, utrdil dojemanje sveta kot bistveno odvisnega od človeškega uma. Človekova vloga v svetu pa je s tem postala privilegirana, saj se je realnost razdelila na dva velika dela, subjekt in objekt. Tako polovico realnosti zaseda človek, drugo polovico pa preostalo stvarstvo. Spekulativni realisti so na drugi strani prepričani, da je svet neodvisen od človeškega uma, hkrati pa je tej neodvisnosti navkljub lahko predmet spoznanja.
Spekulativni realizem nikoli ni tvoril enotnega filozofskega polja. Bolj gre za kolaž različnih pogledov in pristopov, ki jih združuje skupna predpostavka. Ta predpostavka združuje tudi DeLandovo in Harmanovo filozofijo - druži ju ravno njuna zaprisežena predanost realizmu. Svojim razlikam navkljub namreč oba verjameta, da je realnost, ki jo opisuje znanost, neodvisna od uma. Torej, da znanstvene izjave o svetu opisujejo svet takšen, kot je sam na sebi,
