Radio Študent, 4. avgust 2017 ― Tokrat predstavljamo drugo knjigo radijskega kolega Andreja Tomažina. Ker je incest očiten, se odpovedujemo vsakršnim vrednostnim sodbam, četudi tega glede na lokalne navade nikakor nismo dolžni storiti: ne zanima nas, če je knjiga dobra ali slaba, če zadovolji standarde kvalitete ali ne. Tako ali tako so to za dotično knjigo, kot bomo skušali pokazati, precej irelevantna vprašanja. Črvov torej ne priporočam niti ne odsvetujem. Nimam dovolj informacij o možgansko-telesnih stanjih, v katerih ste. Povem lahko le to, kako se je dotična knjiga poklopila z mojimi ustrojem. Zato bo ta tekst skušal biti prej priročilo glede tega, kako in kje knjigo uporabljati, kot recenzija glede same njene kvalitete. Črvi so prvenstveno, vsaj po moji izkušnji, plažni roman. Najbolje sem jih prebavljal ravno na plaži, v polzavestnem stanju, kjer je bila moja možganska aktivnost primerljiva s kakšnim krokodilom, na 33 stopinjah. Bral sem jih lahko tudi na stranišču, v čakalnici, pozno ponoči in v ostalih trenutkih, ko sem bil preveč uničen, da bi lahko bral karkoli drugega, karkoli »bolj pametnega«, kar pa ni mišljeno v slabšalnem smislu. Kot v spremni besedi pravi Marko Bauer: »Možgani so precenjeni tako kot 'notranja' metabolizacija. Ali je res tako nujno, da gre nekaj najprej skozi kognitivni želodec, je treba prihajati do nečesa tako melodramatičnega, klimaktičnega, kot so spoznanja, dognanja, uvidi, itd.?« V tem smislu je mogoče Črve umestiti ob bok romanom Danielle Steel: v obeh primerih gre za plažno literaturo in v obeh primerih ne smemo pričakovati nikakršnega uvida. Razlogi za to pa so povsem različni. Črvi so anti-roman in anti-drama, so brez zgodbe in brez smisla, brez vrha, padca in katarze. In ravno zato bralca vase potegnejo na način, ki ni primerljiv s pasivnim spremljanjem zgodbe, temveč prej z njenim aktivnim ustvarjanjem, ki se zgodi denimo v plažnem stanju prehoda med spanjem in budnostjo, ko se branje staplja s sanjami in fantazijami. Črvi nimajo smisla