Konteksti (Tomaž Bešter), 11. januar 2018 ― vir slike:miszalozba.com Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavlja

Javna agencija za knjigo, 11. januar 2018 ― Slovenija se te dni uspešno predstavlja na knjižnem sejmu World Book Fair v New Delhiju, ki je največji mednarodni knjižni sejem v tem delu Azije. Javna agencija za knjigo se je pridružila skupini evropskih držav, ki so opremile evropski paviljon, saj sejem v fokus postavlja EU kot regijsko gostjo. Vtise s sejemskih dogodkov si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji.  Na sejmu sodelujejo naslednji slovenski avtorji in avtorice: Manica K. Musil, Evald Flisar, Jasmin B. Frelih, Andrej Hočevar, Ivo Svetina in dr. Zmago Šmitek. Doslej so že potekale otroške delavnice po motivih knjige Pobalinska pujsa Manice K. Musil ter predavanje te avtorice, predstavitev antologije slovenske poezije The Dual of the Heart (Dvojina srca), ki je tik pred sejmom izšla pri založbi Sahitya Akademi v New Delhiju (uredil jo je Ivo Svetina, Andrej Hočevar, tudi eden od avtorjev, uvrščenih v antologijo, pa jo prav tako predstavlja na sejmu), branja in delavnica EUPL nagrajenca Jasmina B. Freliha v družbi drugih avtorjev, prejemnikov te nagrade, nastop na univerzi v New Delhiju, kjer se je predstavil Evald Flisar v družbi še sedmih evropskih avtorjev (iz Poljske, Avstrije, Nemčije, Portugalske, Madžarske, Grčije in Finske) in nato še samostojno na slavističnem oddelku, nastop avtorjev na Lenobni literarni nedelji ter nekaj zanimivih pogovorov o trženju prevodnih pravic zunaj Evrope ter o priložnostih za sodelovanje na knjižnem področju med Slovenijo in Indijo. V ponedeljek in torek so slovenski založniki (založbe Mladinska knjiga, Goga, LUD Literatura in literarni agent Gašper Malej) opravili več kot 30 sestankov in upamo lahko na uspešne realizacije v prihodnjih letih. Direktorica JAK Renata Zamida se je z indijskim skladom National Book Trust, ki je tudi organizator sejma in ena največjih indijskih založb, dogovorila o izdaji slovenske antologije kratke proze, ki bo izšla v angleščini in najmanj petih uradnih indijskih jezikih leta 2019, v sodelovanju z DSP. V prihodnjih dneh bo premier