Zapravljeno: Zakaj šola ne izobražuje več? (poročilo z dogodka)

Zapravljeno: Zakaj šola ne izobražuje več? (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 12. februar 2018 ― V sredo, 7. februarja, je Slovensko sociološko društvo v Trubarjevi hiši literature predstavilo knjigo priznanega profesorja sociologije in pisatelja Franka Furedija Zapravljeno: Zakaj šola ne izobražuje več?, ki je leta 2016 v prevodu Mihe Mareka izšla pri založbi Krtina, v originalu pa je izšla leta 2009. Veronika Tašner je imela v gosteh urednika knjige, dr. Marjana Šimenca ter dr. Klaro Skubic Ermenc.
Hipokrizija grške družbe in odnos do žensk

Hipokrizija grške družbe in odnos do žensk

Airbeletrina, 11. februar 2018 ― Življenje v okolju, ki predstavlja neko mešanico med Bližnjim vzhodom, Balkanom in Mediteranom, je kulturno bogata izkušnja. Kmalu sem ugotovila, da mi je ravno zaradi te multikulturnosti Grčija zelo pri srcu. Dosti bolj ustreza mojemu značaju. Živim po nekem nenapisanem pravilu da, ko bo “črni seznam”, kamor beležim, kar mi v tej državi ni všeč, daljši od pozitivnega, grem dalje. Na tem abstraktnem seznamu so zadeve, na katere se nikoli ne bom prilagodila, in to zavestno, denimo ignorantski odnos do narave, zanemarjanje živali, odnos do žensk itd.
Narod je kulturna žival

Narod je kulturna žival

LUD Literatura, 11. februar 2018 ― A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?
Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. februar 2018 ― vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra. Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno! O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, pe
Politična kamera

Politična kamera

Radio Študent, 8. februar 2018 ― Emmanuel Barot, čigar delo Camera Politica: Dialektika realizma v političnem in militantnem filmu je ob koncu lanskega leta v slovenskem prevodu izšlo v »filmski« zbirki Kamera, ni znano ali odmevno ime filmske teorije.

Med nostalgijo in utopijo: o pomenu Condorceta danes

Literatura v živo, 8. februar 2018 ― Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha nas, obogatene z izkušnjami poznejše preteklosti, še vedno zmore spodbuditi: če njegovo osnovno idejo nujne utopične dovršitve sveta interpretiramo kot še zmeraj aktualno možnost moralnega, kulturnega in političnega napredka človeštva, smo na pravi poti k ovedenju naše moralne dolžnosti, da si kot posamezniki in kot družba po najboljših močeh prizadevamo za pravičnejši svet. Projekt razsvetljenstva mora ostati in še vedno ostaja nedokončan.
Madžarski stavek (odlomek)

Madžarski stavek (odlomek)

Airbeletrina, 8. februar 2018 ― »(…) spomnim se bleščavega jutra, ko sem odprl oči, izhoda na teraso, vonja borovcev, vzhajajočega sonca na obrazu, grebenov valov, električnega štedilnika Končar, džezve z Baščaršije, močne črne kave, prvega dima Gitanes, kupljenih na tržnici pri Ciganih, trenutka, ko se Joe zbudi in nemudoma prižge glasbo, kot bi se bal tišine, kot da bo iz tišine kot pošast iz megle vzniknilo tisto, česar ne sme slišati, tisto, česar ne more prenesti, spomnim se pogovora o šumenju, ki se ga ne more znebiti, ki ga sliši vsakič, ko zapre oči, ki mu preprečuje, da bi zaspal, zaradi česar se premetava po postelji, dokler končno ne vstane in prižge glasbo, z njo utiša to šumenje telesa, zamolklo bučanje, ki ga proizvaja življenje samo, bučanje, v katerega se zliva kri, ki teče, pljuča, ki se napihujejo, ogabno sikanje organov, zvok trkov celic, mišic, ki se raztezajo, napetih tetiv in bolečih kosti, pokljanje možganov, podobno ognju, ki gori v kaminu, ognju, ki greje in premalo osvetljuje, le tisto, kar je v njegovi bližini, kjer preživljamo življenja, ker verjamemo, da je tako razumno, s čimer svoje riti obračamo tistemu, kar je v temi in mrazu, torej vsemu velikemu, pomembnemu in resničnemu, je govoril in ni lagal, saj je njegova pre
O dobroti in hudobiji ter vsem vmes

O dobroti in hudobiji ter vsem vmes

Literatura v živo, 8. februar 2018 ― Knjige o vojni so ponavadi dokaj mučno čtivo. Kot grenko zdravilo so – položiti si ga moraš na jezik, da bo potem bolje. Joškovi otroci so po tej plati skorajda razvedrilno branje, ki pa ima učinek najbolj tragičnih zgodb: bralec o knjigi razmišlja še dolgo po tem, ko jo je prebral in zaprl.
še novic