Konteksti (Tomaž Bešter),
10. maj 2018
―
vir slike: goga.si
Obožujem dobre kriminalke. Takšne, ki jih v nekaj sedenjih požreš in uživaš v tem, kako se avtorjeva spretnost podajanja ravno pravšnjih informacij o poteku zgodbe in tega, da te večino časa drži točno na meji med tem, kaj bo izdal o protagonistih in kako močno te bo peljal v željo, da si želiš o vsem, kar se zgodi, vedeti čisto vse. Spretnosti gibanja na teh mejah je odlika, ki bo v mojih branjih žanrske literature premagala tudi uporabo kakega klišeja, ki se jim v tej dobi Sinnreichove konfigurabilne kulture toliko težje izognemo. In navdušujem se nad tem, da dobivamo res odlične izdelke tovrstne literature tudi v domačih logih. Medtem, ko me Pogodba Mojce Širok še čaka in Goloba po odličnem Jezeru z novim Tarasom Birso čakamo vsi, je kot nalašč prišlo Medsočje. Detektivski roman o dogajanju v zaselku Medsočje na skrajnem zahodu Slovenije, v katerem je napeto dogajanje postavljeno v strukturo slovenskega majhnega okraja. V njem prišlek rešuje težave, ker domačinom vsesplošna vpetost v vse dogodke, razmerja in preteklost kraja to onemogoča. Reševanje umora torej, ki dolgo ne vidi rešitve, bogato začinjeno z avtorsko metaliterarno refleksijo in referencami na like klasične literature, tudi s pogostim vpletanjem lokalnih mitologij in protagonistom, ki mu bomo zavoljo iskrenosti zares zaupali. Vsaj večino časa.
Bralcem izročamo v branje tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju …
Medsočje bom skušal opisati brez kvarnikov, kar je zelo zelo težka naloga. Roman namreč, kot se za odlično žanrsko branje spodobi, zapelje v huronski salto, ki marsikaj, dasiravno ne vsega, postavi v čisto drugače osvetljeno naracijo. Tako kot je Galbraith (Rowlingova kakopak) svoje zgodbe osrediščil okoli Cormorana Strika, Golob okoli Tarasa Birse, Nesbo okoli Harryja Hola, odlična Sigurðardóttir okoli Thóre Gudmundsdóttir in Agatha Christie (tudi) okoli izjemnega Poirota, je tu Mirt Komel ustvaril zanimiv lik Erika Tlomma. Erik je novinar, ki prevprašu