Ameriška družina. Rovtarska elegija J. D. Vanca

Ameriška družina. Rovtarska elegija J. D. Vanca

Airbeletrina, 27. julij 2018 ― Poleti 2015 sem v New Yorku natočil bencin v najet avtomobil in se odpeljal proti jugozahodu, vse dokler se ni prižgala lučka rezervnega goriva. Ko sem se ustavil, da bi dotočil, sem bil že v Apalačih. Geološko so Apalači venec gorskih grebenov v Združenih državah in Kanadi, ki poteka vzporedno z atlantsko obalo. Vrhovi niso pretirano visoki – najvišji, Mont Michelle, meri nekaj več od dva tisoč metrov –, so pa zelo obsežni. Dolina za dolino, hrib za hribom, greben za grebenom vzdolž 2.400 kilometrov od Quebeca do Alabame tvorijo pravcati zid: Apalači so bili prva velika ovira na poti k osvojitvi Zahoda. Znamenitih trinajst kolonij, ki se je uprlo angleškemu kralju in sprejelo deklaracijo o neodvisnosti, je zasedalo ozemlje med Apalači in Atlantikom.

Predsednik republike vročil listine o častnem pokroviteljstvu nad Nacionalnim mesecem skupnega branja 2018

Knjižnice.si, 27. julij 2018 ― Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes v Vili Podrožnik priredil sprejem ob vročitvi listin o častnem pokroviteljstvu ustanovam pobudnicam Nacionalnega meseca skupnega branja 2018. V Sloveniji številne ustanove, ki skrbijo za bralno kulturo in razvoj bralne pismenosti, že desetletja pripravljajo različne dejavnosti – letos so jih prvikrat povezale v “Nacionalni mesec skupnega branja 2018”. […]

Predsednik republike vročil listine o častnem pokroviteljstvu nad Nacionalnim mesecem skupnega branja 2018

Knjižnice.si, 27. julij 2018 ― Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes v Vili Podrožnik priredil sprejem ob vročitvi listin o častnem pokroviteljstvu ustanovam pobudnicam Nacionalnega meseca skupnega branja 2018. V Sloveniji številne ustanove, ki skrbijo za bralno kulturo in razvoj bralne pismenosti, že desetletja pripravljajo različne dejavnosti – letos so jih prvikrat povezale v “Nacionalni mesec skupnega branja 2018”. […]
Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. julij 2018 ― vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja. Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo, ki je stroga in striktna pri mnogih rečeh. Ana v Grčiji ni vesela. V šoli nima prijateljev in skozi otroška sanjarjenja za tistim, kar si želi njeno srce, se odpravi tudi na pot v Nigerijo. Brez uspeha, seveda. Odnos do zemlje, države, kjer se nahaja, je tudi odnos do ljudi, ki sobivajo z njo. Dvojnost dojemanja svojega položaja že rano otroštvo Aman
Silvija Borovnik: Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti

Silvija Borovnik: Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti

ARS Izšlo je, 26. julij 2018 ― »Naše identitete ne tvori tista pesem, ki jo preberemo, ampak tista, h kateri se vračamo.« Dr. Silvija Borovnik je prevajalka (med drugim je objavila izbor avstrijske kratke proze Prekoračiti obzorje), redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter literarna znanstvenica. Raziskuje sodobno slovensko prozo in pomemben del njenega literarnovednega delovanja je posvečen  pripovedništvu slovenskih avtoric. Njeno najnovejše literarnovedno delo Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti je izšlo v zbirki Zora pri Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru. Kot njegov moto je postavila misel pesnika, esejista in kulturnega sociologa Aleša Debeljaka: »Naše identitete ne tvori tista pesem, ki jo preberemo, ampak tista, h kateri se vračamo.« V prvem, obsežnejšem delu z naslovom O književnosti je zgoščeno in pregledno analizirala opuse avtorjev, ki so se v svojih literarnih delih in/ali eksistencialno srečali z večkulturnostjo in medkulturnostjo, v drugem delu z naslovom O slovenščini doma in po svetu pa se je avtorica predstavila kot intelektualka, ki zagovarja slovenščino na vseh ravneh, tudi na univerzi s pretirano trgovsko žilico. Več o monografiji bo avtorica povedala v oddaji Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo.
Good Night Stories for Ordinary Girls*

Good Night Stories for Ordinary Girls*

Airbeletrina, 26. julij 2018 ― Nekega dne na koncu letošnjega aprila sem ugotovila, da obstaja nekaj, čemur se reče slovenska jutub scena. Na ta dan sem spoznala tudi, da – čeprav velik del življenja preživim na socialnih omrežjih in se imam za osebo, ki na splošno poskuša približno slediti času in pri tem ne moralizira – v resnici še malo nisem apdejtana. Moje najljubše in primarno socialno omrežje je še vedno fejsbuk. Poleg fejsbuka redno uporabljam samo še instagram. Moj že nekajkrat obujeni, pa nikoli zares osvojeni tviter račun lebdi nekje sedem plasti globoko v stratosferi odsluženega interneta. Snapchat sem imela nekaj tednov, pa se mi je zdel beden.

Manjšinski jezik

SKC Danilo Kiš, 26. julij 2018 ― Odnos do njega je tako vedno zaznamovan z neko travmo odtujitve, ki se enkrat pojavlja v takšni in drugič drugačni obliki; je najbolj notranje, a obenem izmuzljivo; morda kot tiste sanje, v katerih se moraš premakniti, a ti to nekako ne uspeva, v katerih te izdajajo tvoji lastni udje, ki v tej situaciji postajajo tujek. Jezik, ki ga najbolje obvladam, je jezik tujca. Piše: Muanis Sinanović Read more › The post Manjšinski jezik appeared first on SKCDK.
še novic