Konteksti (Tomaž Bešter),
29. oktober 2018
―
vir slike: emka.si
Mračno obokano podmostje krasi naslovnico prve knjige nadaljevanja Follettove trilogije Kingsbridge, malodane življenjskega dela tega plodnega pisatelja, njegova veleuspešnica, s katero je literariziral zgodovinsko dogajanje v Angliji. Začenši v dvanajstem stoletju, ko je bil osrednji del zgodbe, prav tako raztezajoče se na krepkih prekotisočih straneh, se sedaj dogajanje premakne dvesto let v prihodnost. Kraj ostaja isti. Kingsbridge. In ljudje ostajajo podobni. Po branju te knjige, ki sem jo komaj čakal in katere drugo knjigo sedaj pričakujem toliko bolj nestrpno, si lahko mislim, da je Follett v vsem, kar je napletel, iskal le variacije na temo izmenjujoče se slave ljubezni, strahu in splet, strasti, zmag in vedno novih porazov. To se zdi Follettova popotnica, njegovo sporočilo. Ob koncu zapisa za Stebre zemlje sem zapisal, da gre za branje, ki ne štedi z živci, ki vsebuje mnogo nasilja, odpovedi, poskuse razumevanja meniškega življenja in preprostega studa nad liki, ki jih je avtor postavil v zgodbo. Drugi del, vsaj ta prvi zvezek, temu v večji meri pritrjuje. Še vedno gre tako za zgodbo o razvoju osrednjega kraja, mesta, ki se je razvilo okrog Kingsbriškega samostana, njegovega priorja, lokalnega earla in stolne cerkve, ki jo je postavil Jack. Še vedno so tu intrige, grozne intrige. Še vedno so tu izobčenci, pridno ljudstvo, ambiciozni cehovski mojstri, prijateljstva, izkoriščanja in sadistični možje z močjo, ki je ne bi smeli imeti. Okvir je torej enak. Tudi bralci našli enako zadovoljstvo.
Ladja se je hitro napolnila. Gwenda še nikoli ni videla toliko ljudi na kupu: živžav je bil večji kakor na trati pred stolnico na tržni dan. Ljudje so se veselo pozdravljali na tem svetem kraju, kjer so se počutili varne pred zlimi duhovi, in zvok vseh teh pogovorov je prerasel v hrum.Potem je zadonel zvon, in vse je potihnilo.
Dvesto let kasneje je Kingsbridge že precej bolj razvita skupnost. Ima samostan, hiše, letni sejem runa, prekrasno