Konteksti (Tomaž Bešter), 18. december 2018 ― vir slike: bukla.si Zdi se mi, da imam tu kar zadovoljivo dovolj priložnosti pisati o času. Knjige, zgodbe in pripovedovanje, še posebno, kadar je govor o življenjskih zgodbah in spominih, ki zajemajo nekolikanj daljša obdobja, so pravzaprav zapisi spominov in želja, strahov in dogodkov ter obrazov in besed, ki avtorja, pripovedovalca zvežejo z njimi. Besede se zdijo edina pot do podob preteklosti, pa tudi do prihodnosti, ki se ima še zgoditi. So pa na naših policah tudi dela, ki neposredno nagovarjajo čas in bodisi so knjige, zavite v težko prebojen oklep filozofske teorije bodisi literarni poizkusi, ki se skušajo tako ali drugače približati temu, čemur je Tima Crane v enem od filozofsko propedevtičnih čtiv obesedil kot najbolj očiten in najbolj zapleten vidik tega, kar obstaja. Času. In tokrat imam veselje pisati o knjigi avtorja, ki mu niso tuje ne omenjene teorije ne literarni poizkusi. Gre za roman, ki ga je leta 2016 izdal avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr. Nosi naslov Cox ali tok časa. Prevod, ki ga je odlično opravil Štefan Vevar, je v 105. ediciji odličnih Modernih klasikov izšel pri Cankarjevi založbi. Gre za sila prijetno branje, ki ga odlikuje avtorjev izjemno bogat zaklad dolgih in obsegajočih stavčnih struktur, s katerimi vstopa v povsem poetično opisovanje dogajanja in občutkov svojih junakov. Zgodba nas pelje v potovanje slovitega izumitelja Coxa na Kitajsko, kjer nam v času, ko je ta s sodelavci v gosteh pri kitajskem cesarju Qianlongu, v lepi maniri nariše podobo Kitajske, ki je povsem brezkompromisno vdana svojemu cesarju, njegovim potrebam in željam, zaradi slednjih so se pri njem seveda znašli tudi urarji, draguljarji, izumitelji in vsakovrstni finomehaniki iz Anglije. Tako beremo zgodbo o angleškem mojstru, ki ga bremeni družinska tragedija, a skupaj z neverjetnim občutkom za lepo in popolno objema dogodke v zgodovinskem obrisovanju božanske narave povsem tuje kulture in nje običajev. Delo, ki je mešanica literarnega odkrivanja